Problemov je tukaj mnogo in nikakor niso od danes.
Najprej smo najbrž preveč "radodarni", kdaj smemo koristiti medicinske storitve izven standardnega delovnega časa, kar potegne za sabo preveč dežuranja. Zavarovalnica bi morala imeti svoj kader, ki bi odločal, če je bil zavarovanec dejansko upravičen do uporabe dežurne službe. Če ni bil, se to pač ne more kriti iz obveznega zavarovanja in se ga pač izterja za stroške ali del stroškov storitve. Če lahko terja vojaka, ki se obrne z avtom v času službe, potem bi se dalo tudi to.
Drug problem so očitno cene storitev, kjer bi spet potrebovali aktivno zavarovalnico, da jih realno vrednoti in na trgu preverja, za koliko se da kaj narediti. Nekatere storitve so preplačane, nekatere pa plačane premalo. To se je dobro videlo, ko je država vrgla dodaten denar v skrajševanje čakalnih vrst. Nekatere, ki so plačane premalo, so se pač še podaljšale.
Zavarovalnica bi se tudi morala vključiti, kako njen zavarovanec pride do storitve, ki ima čakalno vrsto. Mogoče bi morala obstajati tudi neka "kapica" (ne ravno avtomatska), kjer bi zavarovalnica rekla zavarovancu, da bo na naslednjo storitev moral čakati dalj, ker je koristil že vse to. Nekaj % ljudi upa, da jim bo zdravstveni sistem naredil nemogoče in da jim bo N specialistov vrnilo zdravje na raven v mladosti. Zapravljanje denarja in podaljševanje vrst.
Nekaj bo treba narediti z bolniškimi in njihovo višino. Obvezno zavarovanje bi moralo kriti bolniško odsotnost po zgledu zavarovanja za brezposelnost, kjer je zgornja meja nadomestila precej nizka. Za več pa je prostor za neko dodatno zavarovanje.
Rabimo fleksibilno prehajanje v invalidsko upokojitev in nazaj med delovno aktivno prebivalstvo, ne pa desetletne bolniške odsotnosti.
Potrebno je tudi razumeti terminologijo in tu bi bilo potrebno izobraziti novinarje. Čakalnih vrst nima naše javno zdravstvo, temveč jih ima in hoče imeti ena in edina zavarovalnica, torej ZZZS. Samoplačniško bi lahko tudi v kakem javnem zavodu prišel prej na vrsto.
www.delo.si
