Problem je v tem, da imam takšnih izkušenj več, v več različnih podjetjih. Vedno ista zgodba... Govorim o elektro področju (elektronika + energetika) in 1x iz strojništva.
1.) V prvi službi sem bil zadolžen poiskat nekoga, ki bo pomagal razvijati elektropogone, v tistem trenutku za dvosedežno jadrilico Pipistrela. Pri nas so se razvijali in sodelovali polnilci in power management, medtem ko smo dali motor razvijat drugam, v prvem planu na Inštitut Jožefa Štefana. Spomnim se, da se je za delovno mesto v našem razvoju prijavilo 52 kandidatov. Imeli smo splošni test (osebnostni), test angleščine in test splošne elektronike. Prav vsi dipl. ing. in celo 2 mag. so pogrnili na testu elektronike in to na takšnih nalogah, ki se jih učijo v srednji šoli... Zelo realnih in preprostih. Pa nebi rekel, da sfali en ali pa dva, ki sta se mogoče šlepala skozi faks... VSI! In teh je bila polovica.
Mimogrede, IJS je motor packal leto in pol in ga nikoli spackal skupaj. 1001 izgovor. Na koncu ga je izdelalo garažno podjetje treh mulcev iz Maribora, v pol leta. Let jadrilice je bil uspešen, kaj se je zgodilo s projektom, pa več ne vem, ker sem šel drugam...
2.) Ko sem sodeloval pri razvoju kogeneracijske enote na biomaso (sam sem imel čez meritve in avtomatizacijo), smo imeli doktorja strojništva, ki je bil zadolžen za preračune plinskih pretokov, toplotne izgube, izračun ciklonov itd. Pameten u tri krasne (če si njega vprašal), pri preračunih je vlekel neke enačbe pa znake ven, ki sem jih še jaz prvič videl pa mi še danes ni jasno, kaj je računal.... V glavnem praktično vsi računi so bili narobe. Na koncu smo sami ob pomoči enega študenta strojništva zvlekli skupaj enačbe (precej tudi iz neta) in naredili izračune, ki so se izkazali za presenetljivo točne.
3.) Zadnji primer je bil tale projektni vodja, kjer se je znova pokazala vsa naša beda visokošolskega študija in pumpanje ega s papirjem...
Problem teh ljudi je, da so ozko usmerjeni, dandanašnji trend pa je na fleksibilnosti. Sam sem recimo v inženiringu, načrtovanju in avtomatizaciji. Ampak kljub temu lahko grem na zagone, meritve in podobno. Pri avtomatizaciji ne rabim znat 630 programskih jezikov, ampak recimo dobro znanje Siemensa in CodeSys-a, ker vsi drugi so več ali manj derivati teh dveh. Če česa ne znaš, vprašaš, poiščeš (že tukaj imajo vsi ti silni brainiaci probleme, ker se zanašajo le na svojo znanje). Kaj mi pomaga mag. avtomatike, ki je delal 15 let na Mitsubishiju ali Rockwellu, če ju je povozil čas? Kaj mu pomaga poglobljeno znanje neke 25 let stare SCAD-e, če pa pri današnjih HMI-jih rabiš boljše znanje PowerPoint-a? Veliko jih žal misli, da se jim je s papirjem izobraževanje končalo.
Ko sem prišel v Avstriji v inženirski biro in so rekli, da iščejo inženirja, sem rekel, da pač nebo šlo, ker imam samo srednjo šolo izobrazbe. Veš kaj so mi rekli? "Ni nam važno, kaj si po poklicu in koliko papirjev imaš, ampak kaj znaš..." Seveda se najdejo izvrstni ižinerji, ki se konstanto izobražujejo, ki obvladajo stvari - ampak so žal v manjšini....