Zanimivo branje na temo PP in avtentičnosti fotk

hja, Photoshop pri umetnostni fotografiji, why not.

dostikrat me fotografi zezajo, ker sem en redkih v klanu, ki dela na raw in me posledično imajo za "goljufa". zagovarjam se zgolj tako - raje dam prednost kvaliteti, kot kvantiteti. sorry, ampak ko sem primerjal prve posnetke, ko sem testiral RAW vs. JPEG, moram reči, da sem bil naravnost šokiran, koliko več je vsega v RAW fotografiji in koliko več se da iz take fotografije potegnit - barvno, dinamično in predvsem šumprosto fotografijo. skoraj tako, kot se je nekoč dalo s filmi, s slovito velvio. nikoli pa ne delam fotošhopov, dlje, kot od odkloniranja prašnih delcev na senzorju nikoli ne grem.

noben tega ne ve, in tudi trudim se, da nihče mojega postopka obdelave, pri katerem gre za zgolj konverzijo v meni všečen JPEG format ne bi odkril, ampak dolgo časa sem delal na tem, da dobim rezultat, ki se zdi dober ne na LCD-ju, temveč na tisku, po možnosti A4 tisku. šele takrat sem res zadovoljen.

veliko pregledujem razne spletne galerije, kjer je množica odličnih fotografij - ampak pritegnejo me zgolj tiste, ki so res akcijske, ki so res naravne. veliko je photoshopa, veliko je hudih poprav originalnih fotografij. ne da tega ne maram, ampak se mi zdi brezvezno sedeti za kompom, buliti 3 ure v eno fotko, ter jo frizirati. raje jo sfriziram v trenutku samem, ko stisnem sprožilec. takšna fotografija mi pomeni veliko več.

mater, sem se pa razpisal ...

še to - modna fotografija - veliko je photošopa, normalno, ampak veliko naredi tudi pravilna postavitev luči. to dvoje skupaj pa je, nič drugega kot - modna fotografija.

dobro luč vam želim, jaz šibam naprej lovit momente.

no, prva je okej (Natalija Osolnik), Tejči je pa precej popravljena, moti me le, da pri toliko obdelave niso znali poštimat sijanja kavča, ki čisto preveč vleče pogled mimo tejči, plus, da je cela fotka čist pretopla v belini ...

Posnetki v RAW-so pri meni obvezni in mi še na misel ne pride, da bi prepustil digitalizacijo algoritmu v aparatu. saj včasih mu uspe, kar lahko vidim na vzporedni jpeg fotki, večinoma pa ne. Zanimivo, da v nasprotju z DizzyReed-om, praktično vsi starejši fotografi, ki jih poznam delajo enako, torej RAW konverzije na računalu. Menim, da o kakšni goljufiji tu ne more biti govora, prej nasprotno - vidi se, kaj je bilo zajeto in ne kaj je 'scopral' aparat.

Glede PS (in ostalih programov) pa : od nastanka fotografije naprej so izkušeni fotografi počeli pravzaprav enako - izrezovali so posnetke pred osvetljevanjem, retuširali napake in se odločali o različnih pogojih razvijanja tako filma, kakor tudi kasnejše reprodukcije. Izjema so diasi, kjer je bilo tega manj, ali nič.
In zakaj potem večkrat lahko preberemo kakšno kritiko na 'predelane' posnetke?
Razlog je preprost - glas dvignejo tisti, ki jim PS dela težave in ne razumejo, kako so se zadeve z digitalizacijo pač 'nekoliko' spremenile.
Zavračanje možnosti, ki jih daje tehnika fotografu, pa je jalovo početje, zavzemanje za pravilo WYSIWYG v fotografiji je enostavno nemogoče.

Takšno je MOJE mnjenje, spoštujem pa seveda tudi ostale!

LP

fair enough.

čeprav - poznam samo dva fotografa, ki poleg mene še delata na RAW način ... ali pa se pač delež "rawašev" veča.

no, priznam pa, da mi je enkrat nek fotograf, gotovo ga večina pozna, ampak okej, rekel, da svaka čast, da delam na RAW in da bi morali vsi pravzaprav delati na RAW način, saj le tako dobiš tisto pravo ven. vendar - ni časa, raw vseeno potrebuje več časa za obdelavo (večji fajli, več detailov, posledično se vse zavleče vsaj za 10 - 15 minut pri neki standardni sekvenci fotografij).

No, če se bova kdaj po naključju srečala, boš poznal tri

Dilema RAW ali JPEG pa je stalnica praktično vseh foto-forumov na netu, ne glede na lokacijo. Najpogostejši razlog (izgovor) zakaj ne-RAW si zapisal, prav tako pa v prejšnjem postu tudi utemeljitev zakaj ja-RAW. Priznam, da sem pristaš RAW-a šele zadnja leta, pred tem sem prisegal na JPEG, seveda v največji kvaliteti. Potem pa sem 'odkril' Picaso. In se je vse obrnilo na glavo. Ta imeniten zastonjski program je precej bolj sposoben, kakor se zdi na prvi pogled. Dejstvo, da enako dobro v polni ločljivosti odpre fotko v RAW-u in v JPEG-u, kjer lahko takoj primerjaš razliko, mu daje tolikšno uporabnost, da je drugje do sedaj še nisem našel.
Resnici na ljubo - fotko, ki jo nameravam uporabiti, večinoma potem konvertiram v Bibble, tu in tam pa zadošča tudi kar Picasa.

Da se vrnem k temi: absolutno avtentičnost fotke lahko vidimo le v RAW-u, ki pa sam zase sploh ni slika, ta postane šele po konverziji.
Ali je potem fotka še avtentična, ali že predelana (in s tem jezi puritanske fotografe) pa je zelo vprašljivo. Ker dejanskega zapisa na tipalu pravzaprav sploh ne moremo pogledati, podobno, kakor negativ na filmu še ni pokazal slike, to smo videli šele po bolj ali manj posrečeni kemiji

LP

Sem pristaš PS-ja za popravo fotke, da bo čimbolj podobna realnem stanju, ki si ga slikal.

Natalija brez makeupa in retuš zgleda zelo v redu...

Sej če gremo že v take detalje, že izbira objektiva 'spremeni' realnost...imaš pa glede nekih ekstremnih predelav point, samo kje bomo pa postavil mejo?

fotografija je fikcija .... tako kot je film fikcija in knjiga fikcija . vedno maramo dvomiti v resničnost
seveda so nekatere bolj realne (reportažne fotografije, ......) druge pač ne
koga briga če je Ahil res imel takšne mišice in bil depiliran kot Brad Pitt v filmu Troja
in če je bila Urška res tako lepa kot jo je opisal Prešeren

se strinjam da je treba jasno povedati kaj je katera fotografija (in kam spada) npr: tiste retuširane slike punc bi lahko prestavili v kategorijo znanstvena fantastika

Citat:
Uporabnik mosseero pravi: Tisti, ki pravi, da je PP pomembnejši od fotkanja, pa ni več fotograf, ampak digitalni umetnik. Kar je čisto okej, samo jasno in glasno naj se pove, da je temu tako.

Klikni za razširitev

Če sem pravilno razumel, je meja med pravim fotografom in digitalnim umetnikom že pri izrezih?
Morda bi se lahko s to trditvijo tudi strinjal. če... če bi ne bilo leto 2009 in je digitalizacija krepko posegla v fotografijo in v poklic fotografa.
Popolnoma enako je veljalo včasih, da 'pravi' fotograf obvlada tudi razvijanje svojih filmov in slik, če ne je bil 'le na pol' pravi.
Strinjam se, da je vrednost polnega posnetka, ki ga je fotograf zajel v kadru, večja od izrezanega v kategoriji, ki jo imenujemo fotografska tehnika, vendar ta bore malo zaleže, če takšen mojster fotografije postane nemočen pred današnjim načinom postptrodukcije.
Kje so meje med še dovoljenim in nedovoljenim, pa je lahko razprava brez konca in kraja.
Recimo: zakaj 'čisto malo sharpeninga? Kaj je to čisto malo? Zakaj malo popravljanje kontrasta in barv? Zopet se ne ve, kaj je to malo. Da bi se izognili tej dilemi bi lahko rekli le - ali vse ali nič.
In ne nazadnje - ali je fotka iz aparata v JPEG-u avtentična, ali ni? So prednastavitve fotografa vplivale nanjo v tolikšni meri, da je že predelana? Potem seveda enake dileme pri konverziji iz RAW-ov - koliko, ali sploh, s katerim programom (vemo da se v svojih osnovnih nastavitvah krepko razlikujejo), v kakšni velikosti in formatu naj bo na koncu shranjena konverzija in še in še.
Nekaj od tega je tudi zapisano v citiranem članku ( "Of course, truth in photography has always been fuzzy. The old trope "The camera never lies" is, in fact, backwards—the camera always lies.")

Sicer pa se strinjam, da je prikazan primer v članku eden teh, ki posegajo izven meja fotografije, meja je tu brez dvoma presežena. za moj okus v to kategorijo sodijo tudi HDR-i in (pogojno) IR, včasih celo črno-bele predelave, ko je videti, da gledamo serijo sivin le zato, da je avtor dosegel nekakšen efekt, večinoma (žal) razumljiv le njemu.

OK, naj bo dovolj za sedaj, ponavljam, to je moje mnenje in upam, da mi kdorkoli tega ne zameri!

LP

Jest nimam pomislekov pri obdelavi. Sej gre za moje fotke in nikjer ne trdim, da je to verno ovekovečen trenutek realnosti. Če je za povdarek tega trenutka boljša ČB ali kak efekt ali desaturacija ali, ... ni problema. Cropanje in poravnava horizonta sta pa itak prisotna. Kolkrat pa iz roke brez libele v 0 zadanem horizont, sploh če je bolj dinamično dogajanje.

Če iz roke dobiš idelno kompozicijo, si mojster, kajti to je eden najtežjih aspektov fotografije. Ni pa fotka izgubila na avtentičnosti zaradi tega, saj ti stroj predpisuje format, torej si že od začetka ujet v neke okvirje.

Se pridružujem mnenju. Vsak fotograf po svoje prikaže fotografijo in nevem zakaj bi se moral pri obdelavi gibati v okvirih "naravnega videza". Seveda bi bilo pravilno, da se ob večjih posegih v fotografijo in raznih fotomontažah to tudi pove, ker je bistvena razlika ali se na nek način "izražaš" ali pa poskušaš zavajati.
Tistih, ki jim gredo cropanja ali slikanje v RAW v nos pa ne štekam čist. Tehnika je tudi v fotografiji postala čedalje bolj pomembna in vsak ki kupuje nov aparat pogleda tudi kvaliteto noise reductiona, vrednosti ISO-ta (ki gredo v nebo), hitrost AF ... tudi to je neke vrste "goljufija", ki jo uporablja praktično vsak. Sploh pa zakaj nebi uporabljal RAW-a, če imaš možnost in čas? Zakaj nebi izkoristil prednosti, ki ti jih ponuja tehnika in za katere si tudi konkretno plačal? Edina logična razlaga mi je, da folk nima znanja uporabljat RAW....

RAW je imo ves smisel digitalne fotografije... prav tako pp... če je slabo ujet kader ali trenutek.. ti pa itak nič ne pomaga.