Tanzanija'10 (Kilimanjaro, safari n'stuff) - keber

Julija in avgusta 2010 sem si privoščil potep po vzhodni Afriki. Največji (najvišji) plan je bil osvojitev najvišje afriške gore, Kilimandžara (5895 m), vse ostalo pa potepanje tu in tam, vključno s safarijem in Zanzibarjem. Moja pot po kopnem je potekala takole, prevoženih je bilo v slabih 5 tednih (največ z večjimi in manjšimi avtobusi) okoli 4000 km. Štart na letališču Nairobi, Kenija, nato mesto Arusha, Tanzanija, vzpon na Kilimanžaro -> safari -> Zanzibar -> jezero Nyasa/Malavi -> Lusaka, Zambija (konec).


Ceste so bolj uboge, ampak v povprečju so najpomembnejše glavne ceste asfaltirane ali pa se dela na tem (kot na tej sliki)


Prvi in tudi zadnji pogled na vrh Kilimandžara iz doline, oddaljenost 75 km


Mesto Arusha v Tanzaniji, ki je najboljša odskočna deska za trekinge in safarije v severni Tanzaniji. Tole je najbolj prometna ulica v mestu, ki ima toliko ljudi kot Ljubljana. To je slikano zvečer, ko je prometna konica že minila.


Po enem dnevu počitka in ogledu mesta, prilagoditvi na afriške posebnosti ter nabavi določenih malenkosti, kot je recimo lokalna SIM kartica, se odpravimo v hribe. Kolega, ki je šel z mano, se je odpravil na drug treking, tukaj pa na sedežu agencije, ki jo vodi Slovenka, pakiramo robo v vozila.


Vhod v nacionalni park je 2 uri vožnje stran, na vhodu obvezna administracija ter za nosače preverjanje mase, koliko nosijo robe. Na 7 dnevni poti, ki sem jo izbral ( to je Machame-Mweka, ki naj bi bila tudi najlepša, najbolj razgledna ter tista, na kateri procentualno uspe največ vzponov na vrh) se spi izključno v šotorih (vseeno, poglejte, kaj nosi tretji nosač v vrsti - za razvajene turiste).


Na poti se preči 5 rastlinskih pasov, začne se v deževnem gozdu, konča v ledeniški puščavi. Na sliki drevesne praproti.


Pas meglic, kjer kakega sonca ne vidiš pogosto


Sem mahnjen na rožice, pa je ta konec ravno pravšnji zame:


Šele drugi dan se dvignemo nad megle (ki se sicer ponoči tudi nižje razkadijo za nekaj ur)


Sončni zahodi so itak tako kičasti, da bolj ne morejo biti, slikano z drugega kampa na višini 3800 m


Vrh je na začetku tretjega dne še vedno oddaljen 2000 m višinske razlike, 4 dni ter 25 km hoje na višinah preko 3800 m.


Nekaj, kar nas stalno spremlja vse dni hoje, je spremljevalno osebje. S tabo sicer hodi vodič (brez njega sploh ni dovoljeno iti), ampak nostop te prehitevajo nosači, ki nosijo robo iz enega v drug kamp. Če hočete slikati poti brez nosačev ... težka bo. Saj jih tudi vidite ne brez njih.


Pomembna aklimatizacijska točka je Lava Tower na 4600 m (kucelj na sredini slike)


Nato se spustimo v dolino, kjer prvič srečamo ta nenavadna drevesa, ki so nekakšen rastlinski simbol Kilimandžara in rastejo samo v nekaterih dolinah te gore na višini okoli 4000 m (in podobne vrste še na nekaj drugih vulkanih v daljni okolici na podobnih višinah)


V tretjem kampu (Baranco) smo pod južno steno Kilimandžara, ki se je meni zdela daleč najbolj fascinantna.


Še malo kiča


Naslednje jutro edini tehnično "zahteven" del, stena Baranco. Če ima kdo res hudo vrtoglavico, se bo mogoče malo ustrašil, sicer pa nisem videl, da bi imel kdo kake posebne težave.


Svetloba je na tej višini ter na ekvatorju tako močna, da sredi dneva dejansko kvari fotografije, hoja brez sončnih očal, klobuka in debelih slojev sončne kreme pa vsekakor ni priporočljiva. Kljub temu, da deluje kot da je 30 stopinj, jih je dejansko sredi dneva na tej višini okoli 5 do največ 10. Vendar v brezvetrju tega občutka ni, se pa hitro pozna, če se pripodijo megle.


Smo že malo bližje. Slikano iz četrtega kampa, 3900 m nad morjem - med tretjim in petim dnevom pot poteka gor in dol.


Slikano iz zadnjega kampa (Barafu, 4600 m), na sliki je eden od treh vrhov Kilimandžara, vrh Mawenzi (preko 5100 m).


Do tukaj poteka pot normalno, torej zbujanje nekje 6:30, umivanje, zajtrk, odhod do novega kampa. Barafu pa je zadnji kamp pred odločilnim vzponom na vrh in če se tukaj ne počutiš dobro, potem vrha zate ne bo. Spat se gre okoli 18:00, saj se vstaja ob pol polnoči, štart na vrh pa ob polnoči. Od kampa do vrha je okoli 1300 m višinske razlike ter (vsaj jaz) 6 ur in pol hoje. Temperatura ob zbujanju je okoli -5, ki pada z višino. Tisto noč je bila polna luna, kar je pripomoglo k krasni osvetlitvi okolice. S tabo gre samo vodič, v ruzak vzameš le najnujnejše (vročo vodo, čokolado, dodatna oblačila), ostali personal ostane v kampu.
Svitati se začne okoli šestih zjutraj.


Sonce na ekvatorju hitro vstaja, zato so tudi mogočni ledeniki kmalu dobro vidni


Na vrhu ob -15°C ter konstantnem zmernem vetru nisi dolgo, 15 minut, da se slikaš, spiješ nekaj, malo pogledaš naokoli in že greš dol. Na taki višini, na katero nisi aklimatiziran ni zdravo biti dolgo časa.


Na poti navzdol sem opazil skoraj edinstven pojav, ko sonce meče mogočno Kilimandžarovo senco na oddaljeni vulkan Meru (4650 m) z zahajajočo polno luno. Škoda je le, da nekako ni neke energije ne časa, da bi se usedel in užival v tem.


Prav tako si je na poti navzdol mnogo lažje ogledovati mogočen vrh s kraterjem (ena od poti poteka tudi tako, da se prespi v kraterju, vendar ni za vsakogar - cenovno).


Nazaj do našega kampa Barafu je z roba kraterja še cca 1100 m višinske razlike, vendar zahvaljujoč krasnemu melišču se ta pot opravi v dveh urah in ne v petih in pol kot za gor.


Še zadnji pogled na ledenike s profila. Kljub črnim napovedim o izginotju do leta 2020 le ni tako hudo. Najbrž bodo enkrat res izginili, ampak kot pravijo domačini, njihovo taljenje ni tako hitro, kot strašijo nekateri zahodnjaki.


Ko prideš do kampa, si lačen kot pes (9 ur hoje je za tabo, jedel nisi nič), se usedeš in komaj zmažešen krožnik juhe, kljub temu, da se je kuhar odlično potrudil. Po kratkem počitku čimprej pod 4000 m. Tako že po kaki uri in pol letimo še nižje, v zadnji kamp na višini 3300 m (res je, do dveh popoldne narediš 1300 m vzpona na 5900 m nadmorske višine in s tam še 2600 m spusta). Že sredi dneva med potjo navzdol se okoli Kilimandžara navlečejo megle, kar je tudi eden od vzrokov, da se večinoma vzpenja na vrh ponoči.


šele zvečer hrana spet zapaše - uf, pa pivo! Pa vroča "kopel":


Zgodaj zjutraj, zadnji dan pa hitro naprej dol v džunglo, tako da smo okoli 9-ih že na izhodišču, le na drugi strani gore, na višini 1600 m


Če ima kdo težave, so na voljo tudi reševalna vozila:


Že drugi dan (ko si pač že tam) pa naprej na safari.

---

Safari sva s kolegom vzela šestdnevnega (je sicer dražji, samo vidiš pa tudi več). Prvi dan ogled terarija (kače in ostali plazilci) ter park Lake Manyara. Drugi dan ogled masajske vasi v vodstvu Slovenke, ki med njimi živi že 40 let. Tretji dan Serengeti (popoldne). Četrti dan prav tako Serengeti, vendar zjutraj ter dopoldne, nato vožnja do roba kraterja Ngorongoro. Peti dan (dopoldne) notranjost kraterja Ngorongoro in popoldne k jezeru Eyasi. Šesti dan (dopoldne) obisk bušmanov in vrnitev. Kje je vse to in kaj ponuja, si preberite na angleški Wikipediji.

Torej najprej ogled terarija, nekoliko ven iz mesta Arusha. Tam vidiš raznorazne kače, za katere je bolje (pa za tebe še posebej), da ostanejo za steklom. Pitoni:


Črna mamba:


Gabonski gad:


ter ostale kače, manj, bolj in nenevarne. Imajo pa tudi mlade krokodile ter želve vseh starosti. Naprej proti nacionalnim parkom:


Pravi ameriški turisti v parku Manyara:


Manyara je tak manjši park (recimo mu kakor "introduction" park), ki pa ima bolj ali manj vse, kar imajo veliki.
Pavijani


Sloni


Pelikani na kopnem in povodni konji v vodi


Žirafe


Masaji gredo na tržnico


Pri Masajih. Masajem je dovoljeno mnogoženstvo, tako da imajo veliki bogataši (bogastvo se meri v kravah in kozah) tudi po več deset žena. Žene delajo vse, torej gradijo hiše (vsaka ima svojo bajto), kuhajo in skrbijo za otroke. Moški samo pasejo in lovijo. Takole mimogrede, za dobro rejeno kravo dobijo po 500, 600$. Bogati Masaji imajo po več sto glav govedi, za katere je treba skrbeti samo toliko, da najdejo pašo in vodo.


Moramo zamenjat gumo, asfalta v teh dneh ni veliko - mimogrede, ti landcruiserji so praktično neuničljivi, novi stanejo preko 50.000 dolarjev in se dobro prodajajo, čeprav so še iz osemdesetih.


Kuščar pri vhodu v park Serengeti, ki je verjetno najbolj znan park v Afriki.


Sloni


Povodni konji v mlaki


Leopard (tega se bolj redko vidi, poleg geparda, ki ga nismo videli)


Žirafe


Večerni kič v Serengetiju


Impala


Ranjena levinja. Živali se na turiste ne ozirajo kaj dosti, ker je turistov veliko in jim dajo mir. Hoja iz avtomobila je strogo prepovedana.


Šefe, ki se ne meni za turiste


Krater Ngorongoro, popoldne. To je bivša najvišja gora Afrike, ki se je že pred kake 2 milijona leti se sesedla sama vase v velikanski eksploziji (krater ima premer okoli 20 km)
6 urna vstopnina v krater stane 200 dolarjev na osebo (kar je sicer vključeno v aranžmajih agencij). Krater je znan, ker je to nekakšen naravni živalski vrt, zaščiten od okolice z visokimi stenami. Prespi se na robu kraterja na višini okoli 2300 m, ponoči to pomeni kar hladno.


Drugo jutro, žerjavi v Ngorongoroju. Pogosto je oblačno, temperatura takrat je bila kakih 15 stopinj ter veter. Če kdo misli, da je v Afriki strahotno vroče, se je zmotil. 30°C sem spet občutil v Evropi, kljub temu, da sem hodil zraven ekvatorja.


Flamingi


Zebre


Muci muci


Dnevna migracija gnujev v spremstvu zeber. Zebre so šefi (konji), gnuji pa krave.


Ne futrat živali. Opice ti pajsnejo sendvič hitreje, kot si misliš.


Kamp ob jezeru Eyasi - če hočete doživeti tanzanijski safari relativno poceni, se spi v šotorih v nezagrajenih kampih, kar na določenih lokacijah pomeni (vključno s to na sliki), da treba ponoči, ko se gre iz šotora najprej preveriti, da ni kak piton ali pa kaka druga žival pred vhodom (levi, sloni, divji prašiči ipd).


Bušmani - zgledajo natur, samo tudi oni "delajo" za turiste - denar je le denar. Vseeno je zanimivo videti.


In nato nazaj v civilizacijo, naslednji dan gremo na počitek proti Zanzibarju. Med potjo pa parkirišče, na katerem so masajski landroverji:

Ne rabiš pretiravat. Recimo da greš v visokogorske Julijce za dva dni hodit po osem ur, pa drugi dan čisto normalno funkcioniraš v službi, to je kar. Hodi se počasi (zeeeeloooo poooočaaaasiiiii), tako da večji del časa niti zašvicaš ne. Edini problem je noč, ko se vzpneš na vrh. Tehnično gledano je celotna tura na nivoju Grintovca.

Največji problem je višina. Recimo kaki hitri gamsi imajo zelo dobre možnosti, da si bodo vrh ogledovali samo od daleč. Zato pravijo afričani "pole, pole" -> "počasi, počasi". Zato sem jaz vzel najdaljšo možno turo, da se pripravim na višino. Ker drugače je prehojene višinske razlike za gor na tej poti cca 4500 m ter cca 40 km dolžine v petih dneh, kar za nekega normalno pripravljenega gornika ni nič posebnega. Ko pa vidiš tiste Angleže in Američane, ki imajo verjetno prvič v življenju opravka s 1000 in več metrov višinsko razliko, pa kar nekako pridejo, si res ne moreš pustiti, da ti ne bi ratalo.

Stroški na okroglo za pet tednov:
dve enosmerni letalski karti, kupljeni 6 mesecev prej: 850 €
Cepljenja, lekarna, antimalariki (ker sem hodil po malaričnem območju, še pride), zavarovanje: 300 €
Kilimanjaro+safari: 2100 € + napitnine za personal (odvisno od tebe, načeloma okoli 10% vrednosti trekinga)
Ostalo življenje tam doli, vize (cca 100€), s prevozi na letališče Dunaj vred: 1200 €
Vse skupaj približno 4500 €.

Vem, drago, ampak zdaj ali nikoli.

Na Kilimanjaro načeloma ne moreš tako, da kar izbereš vodiča na vhodu, ampak greš v agencijo. Agencije segajo od zelo zanesljivih, a dragih, do zmernih, a solidnih ter do lopovov, kjer imaš samo sranje, prišparaš pa kvečjemu 200 dolarjev. Jaz sem vzel agencijo, ki jo vodi Slovenka, in se je tako tudi najlažje zmenit ter tudi plačat, ti pa lahko zrihta tudi kake hotele in hostle po Zanzibarju, Dar es Salaamu in drugje, ter prevoze. Njihova stran s programi in cenami:
http://www.pure-afro.com/main.php?menu=3&page=trekking

Moj treking na Kilimanjaro je za 7 dni stal 1400 dolarjev + napitnine, od tega je kar 750 $ državna taksa za park. Manj dni je ceneje, a bolj naporno ter manj možnosti za uspeh. Pedenajo te pa teh sedem dni odspredaj in odzadaj, kar želiš, to ti naredijo (seveda v okviru možnosti). Je se odlično in v velikih količinah, hrana je vsa tam pripravljena, nobenih konzerv. Lahko se greš preseravat (posebej pri dražjih agencijah), imaš tudi lastne skrete namesto skupnih čučavcev v kampih, lahko pa se zmeniš celo za pograde in tuš, ampak to seveda mastno doplačaš. Samo vidiš tudi take bogate junake, ki pridejo kaki dve uri za tabo v kamp in jih personal prav po filmsko pozdravi s petjem in plesom (ostali se pa smejemo tej paradi).

Kot zanimivost, slabo leto prej je šel na Kilimanjaro tudi milijarder Roman Abramovič z ekipo 113 nosačev. Ni prišel gor, ker se mu je preveč mudilo. Denar pač le ni zadosti.
http://www.timesonline.co.uk/tol/sport/football/premier_league/chelsea/article6832348.ece

Tretji nosač nosi del postelje.
Pač, tukaj se srečajo vsi, od šparovnih študentov do milijonarjev, temu ustrezne pa so tudi potrebe in zmožnosti.

Glede višine: prvi glavobol sem začel dobivati nekje na višini 3500 m, tako da sem tisti dan pričel z jemanjem Aspirina 100s in glavobola do konca ture ni bilo več (načeloma nikoli nimam glavobolov). Tako je bil mir vse do nočnega vzpona na vrh nekje na višini 5000 m, takrat se mi je pa kar začelo vrteti. Preveč ustavljati se na nočnem mrazu ni dobro, tako da me je vodič kar teral (teral, no ... to je kratek korak na tri sekunde), en čas sem že mislil, da ne bo šlo, ampak potem ko vidiš ene, ki se jim dobesedno blodi, pa vseeno gre skoraj enako hitro, si misliš, Mejduš, da me bo nek smrkavi blodnjasti američan prehitel, to pa ne.
Sam sem se nekako zamotil tako, da sem odšteval višinske metre (na približno, pač "šteješ ovce"). Je pa kar kriza, ko nisi vajen tega. Noge bi šle, glava noče.

Ko nenadoma vidiš lučke od ljudi, ki gredo po sosednji poti navzgor, dobiš kar dodaten zagon. Ko prideš na rob kraterja, imaš do vrha še eno uro, ampak ni bilo več panike, pa še daniti se je začelo. Si pa kakor fajn pijan, vsake toliko časa te malo odnese, ko se kam spotakneš, ali pa kar na tla padeš za pol minute počitka. Je pa to bolj psihološka vojna samega s sabo kot pa kakšno hudo fizično matranje. No, sam se kar dobro spomnim vsega med potjo, vem za enega Novozelandca, ki se vrha ne spomni, čeprav je tam kar dobro zgledal, ko sva se srečala.

V glavnem, vrh je dosegljiv vsakemu zdravemu človeku z dobro hribovsko kondicijo (ne rabi biti odlična), priporočam pa predhodno vsaj kakih 20.000 višinskih metrov po naših hribih v letu pred tako turo - pa to ne pomeni 60x na Šmarno goro, ampak tudi kake trodnevne ture po visokogorju. Dobro se je stestirati, recimo enkrat greste ob 2 zjutraj na nočni zimski pohod na Kredarico ali pa opraviti vsaj 2000 m spusta v 6 urah, če kolena dobro držijo.

Sicer pa reportaže še ni konec, zvečer bo nova runda slik.

Pravzaprav sem imel Panasonic FT1 (za pod vodo), kolega pa DSLR-ja. Vse prikazane slike so posnete s tem jajčkom od Panasonica, ki ima 28-130 mm zoom, slike pa so obdelane, torej rotacija, kontrast, svetloba, crop in sharpening, kolikor je pač potrebno. Med turisti vidiš neverjetno hudo opremo, tudi večdesetkilske objektive (kar se mi je zdelo sicer nesmiselno, ampak vsako tele ima svoje vesele). Živali pridejo zelo blizu, recimo zgoraj prikazana ranjena levinja je šla prav ob boku avtomobila (samo slika ni uspela zaradi premalo svetlobe). Druga levinja je sicer malo pozoomana, vendar je bila samo 3 metre od avta. Večina živali je neustrašnih, tudi gazele. Recimo male thompsonove gazele so se pasle samo par 10 m od tropa levinj, zraven pa cca 20 avtomobilov (ja, huda gužva rata), pa se nobena žival ni pustila motit. Tudi kak lov vidiš, samo lovi niso tako kot na Animal Planet, ampak znajo trajati več ur ali celo dni.

Edino, kar težko dobiš blizu, so po mojih izkušnjah noji (malo hecno, ostali ptiči se kar približajo), povodni konji, če so izven vode ter črnega nosoroga v Ngorongoroju. Tam jih je točno 17 na 260 km2, no mi jih nismo videli, drugje v Tanzaniji jih pa ni. V edini turistični kamp nad Ngorongorojem pogosto hodijo sloni med šotori in avtomobili, eden je ravno odhajal s kampa, ko smo popoldne prispeli tja. Se pa s sloni ni za hecat, pravzaprav z nobeno živaljo.

Citat:
Uporabnik Snecer pravi:
Je pa gori kar komerciala a ne?
Luft je problem za "turiste" a ne.

Klikni za razširitev

Itak, čista komerciala (žal). Mi je bilo kar nerodno pretirano pedenanje in prijaznost, pač nisem tega vajen in tudi ne maram, ker se pač hočem sam znajdet. Pri tistih, ki imajo še bolje zrihtano (recimo lastni skreti pa to - večinoma Američani), no, tisto mi je pa že neumno, saj jih skoraj po rokah nosijo.

Tukaj se moram sicer ugriznit v jezik, če dobro pogledate sliko mene in vodiča na vrhu, boste ugotovili, da sem brez ruzaka. Hja, če ne bi tam na pol poti do vrha dal ruzaka vodiču, zna biti, da ne bi prišel na vrh oz. z res ogromnimi težavami, pač imel sem krizo nekje po treh urah hoje. Tempo nekako narekuje vodič, čeprav se ti zdi prehiter. Dejansko je vodič zelo vztrajal, sem se sicer branil, da bom že nekako, samo ko se zadeve slabšajo, hitro preračunaš vložen trud in denar in si olajšaš hrbet. Razmišljanje na taki višini lahko hitro postane nerazsodno in je bolje, da vodič misli nate, saj hodi gor 2x-3x na mesec že nekaj let. On dobro pozna zadeve, ti pa nimaš pojma, sploh ko si prvič na taki višini. Ko se je zdanilo, bi ga sicer spet lahko nosil, ampak vodič ni niti pustil (najbrž je videl, da me občasno zanaša).

Luft pa ni problem samo za turiste, tudi vodiče sem videl objemat skale. Kot mi je rekel moj vodič, načeloma vodiči nimajo težav, ampak vsake kvarte jih pa tudi pribije, koga tudi tako, da mora vodič v dolino, turist gre pa naprej (pač z drugim vodičem, lahko tudi druge agencije).

Zanzibar

No, po 16 dneh konec organiziranega turizma, zdaj pa po svoje. Z avtobusom na celodnevno pot do glavnega mesta Tanzanije, 3 milijonskega Dar es Salaama, nato pa na otok začimb Zanzibar. Če se le da, je potrebno izbrati najbolj udoben avtobus, tako da bo vsaj za silo. Prevozi so relativno poceni (recimo pričujoča pot, dolga 650 km, ki traja cel dan, je stala okoli 12 €), vendar so pa zato dolgi, Afrika je namreč velika, ceste pa slabe (čeprav v Tanzaniji še najboljše, če primerjam s prepotovanim drobcem Kenije in z Zambijo). Kot je pričakovati za nerazvit svet, so za varnost na cesti odgovorne višje sile in ne voznik, zato so avtobusi polimani z raznimi verskimi navdihovanji. Da veš, kako vozniki mislijo na potnike, pove napis, ki ga žal nimam slikanega, "God bless the survivors".


Toliko za cestne freake: najpomembnejše osebno vozilo je Toyota, vlačilci so Skania, prav tako moderni avtobusi. Minibusi pa so razna izvožena kitajska jajčka, ki jih v rodni deželi očitno niso več marali. Vozi se generalno po levi (praviloma pa v vse smeri), semaforji so bolj za okras, večji ima prednost, policije je veliko, sekanje ovinkov obvezno, ležečih policajev pa toliko, da razmišljaš, če jih niso oni izumili.

Med potjo ni ravno dosti ustavljanja, zato prelepo afriško pokrajino občudujemo lahko samo iz busa.

Glede ustavljanj: na celodnevni vožnji smo ustavili trikrat: 2x "two minute for toilet" in 1x "15 minute for eating". Nikar se ga ne nalivat s pijačo, noben ne bo ustavil za skret izvenredno.

Dar es Salaam je sicer precej veliko mesto, glavna cesta do njega pa je dvopasovna, kar pomeni, da kar traja, da prideš kam. Bus ti ustavi kake 15 km iz mesta, tako da brez taksija ne gre, če nočeš imeti problemov (recimo da te povozi šlepar, ki noče stati v gužvi, na pločniku). Razgled iz hotelske sobe na Dar es Salaam (hotel je bolj "hotel"):


In Dar es Salaam ponoči

Torej nightlife v Afriki ni ravno lagoden tako kot v Aziji. Napadi na tujce so precej pogosti, hodit sam ponoči naokoli se močno odsvetuje, daljše razdalje pa je bolje vzeti s taksijem, čeprav vas bodo hoteli nategniti. Za črnce je belec pač hodeča vreča denarja, ki jo velja dobro izkoristiti. Velika večina folka je prijazna in ustrežljiva, je pa kriminal precej bolj pogost, belci (turisti) pa so pogosto tarča posmeha ali zaničevanja, tako da ne se hecat. Posebej so problematični pijani in zadeti, ko lahko zelo hitro pride do pizdarije (eno precej resno s temi zadetki sva s kolegom doživela tudi sama, hvalabogu brez posledic). Zanimivo je, kako v hipu se na kupu zbere 100 ljudi kar od nikoder. Recimo na ulici je skupaj padla ena ženska, v pol minute je bilo okrog 50 ljudi, jaz pa nenadoma kar vmes med njimi. Takoj mi je nekdo pošlatal v žep, ampak stvari sem imel spredaj v pedertošlu pod majico, je pa treba biti izjemno pazljiv.

Ta del Tanzanije je večinoma muslimanski ter indijski, kar pomeni, da piva ne boste dobili na vsakem koraku.

Mestna plaža, ena bolj nevarnih turističnih točk, kar zveš kasneje, meni se pa je zdelo precej lagodno:


V Daru sva bila tri noči, namreč jaz sem si moral priskrbeti zambijsko vizo, za katero nisem vedel, ali jo bom dobil na meji ali ne. Tudi zvedeti se ni dalo, namreč uslužbenka ambasade v seznamu držav, ki obstajajo na tem svetu, ni imela Slovenije. Sicer je mesto drugače za par dni čisto lušno, že zaradi odlične kulinarike v lokalih in na ulici se splača ostati kak dan. No, zdaj pa res na dopust, rana ura je zlata ura, pot do planiranega kraja je pa še dolga in negotova:


Pa še to: če mislite, da je v Evropi kje gužva, no, tole je ribja tržnica v Afriki. Če že greste v kaj takega, obvezno brez fotoaparatov, telefonov, dokumentov in samo z drobcem denarja.


Mirna vožnja s katamaranom (cca 2,5 h vožnje) in prispemo v Stone town, glavno mesto Zazibarja. Zanzibar je delno avtonomen, tako da imate na izhodu z ladje spet mejno kontrolo z obveznimi izpolnjevanji obrazcev.


Zanzibar je res mešanica kultur. Za fotografske frike, slikanje ljudi je praviloma nezaželeno, pač oni ne marajo, baje da verjamejo, da jim s slikanjem ukradeš dušo. Se pa to dušo da pogosto utišati s kakim dolarjem ali pa tanzanijskim tisočakom.


No, končno, zdaj pa dopust.

Ta plaža je par metrov od našega bungalova v vasi Nungwi na severu otoka. Nungwi s sosednjo Kendwo je še najbolj žurerski plac na otoku, če pa hočete totalni mir, pa samo izberete bolj oddaljene resorte ali pa druge kraje. Bungalov ob plaži in glavni promenadi je stal 40$ na noč (pa še to je očitno vključevalo provizijo taksistu), drugače pa so cene 2 do 3x višje, samo je tudi večji dolgčas.

En dan si gremo ogledat koralni greben:


K temu otoku, nanj se ne sme, ga ima v lasti savdijski šejk.


Ribe so raznobarvne, čeprav neke gužve ni bilo. Bolje bi bilo iti se dejansko potapljat, ampak bo tudi to v redu za par slik, proti Jadranu je to neverjetna gužva.










Turisti gledajo našo barkačo


Kič je na sporedu vsak večer


Mimogrede, dež je padal vsak dan. Afrika pa taka.
Meni restavracije na plaži, 20 metrov od bungalova:

Priznam, tako dobrih in dobro pripravljenih rib še nisem jedel. Za 5 evrov dobite na žaru vrhunsko scmarjen kremenatelc izbrane ribe s prilogo. Zadostuje. 15 € je jastog. Hrana je sicer precej začinjena, kar v kombinaciji s pivom lahko povzroči naslednji dan večkraten obisk školjke, lahko pa tudi drisko, higiena je namreč nekje na 17. mestu po pomembnosti.

Sredi dneva sonce svinjsko žge, tako da se moramo bledoličneži držati v senci. Drugače pa 30 stopinj v Afriki nisem videl.


Tipični zajeban delavnik trgovcev:

V glavnem, kar se tiče počasnosti, zanzibarci gotovo zmagajo, tukaj bi še črnogorci verjetno fasali živčnega. Meni je to čisto ustrezalo, regeneracija je bila potrebna, pred mano je ležalo še kake 2500 km poti po kopnem. No, smešnih prigod na račun teh počasnežev in nerodnežev je pa kolikorhočeš.

Masaji pridejo tudi na Zanzibar, predvsem prodajat zapestnice pa žurat (belke, kot sem videl, rade palijo na njih),


Bibavična razlika je nekje okoli 3 metre. Ob oseki:


Po 4 dneh izležavanja (žuranja je nekaj bilo, samo hudiča, ravno ramadan so začeli te dni, takrat pa pol stvari zaprejo, vključno z žur placi) nazaj v Stone Town, nekatere plane je spremenila huda driska (ne jest kalamarov, lepo prosim!).


Krščanska cerkev ob nekdanji tržnici sužnjev:


Večerni food market, kuharji iz mesta pridejo na tržnico in ti tam delajo specialitete. Fajn za brbončice razvajat, ne rabiš nobenih restavracij obiskovat.


Ter še zadnji kič Zanzibarja:


Vrnimo se nazaj na celino, tokrat v močnem neurju s 5, 6 metrskimi valovi:

Nisem je polnil tako kot večina ladje, bilo pa je zelo zelo na robu. Ko kapitana po prestani premetavščini vprašaš, če se to dogaja pogosto, smeje reče "Hmm, sometimes." Lagano.

V zadnjem delu pa proti zahodu Tanzanije in v Zambijo.