Najbolj tragičen prizor, kar sem ga kadarkoli uzrl, je bil enkrat, po eni takšni poletno nevihti s točo, nekaj let nazaj.
Ko se je zjasnilo, sem šel pogledat narejeno škodo in tam uzrl Fiata Uno, letnik verjetno pred 90, krasne, specialne mat rdeče barve, kot je npr. tale:
To je bil edini avto na celem parkirišču, katerega lastnik je izkazal toliko ljubezni do svojega konjička, da se je v poletnem neurju s točo podal v boj s silami narave, ter svoj ponos skušal pokriti z dekico. A vesolje ni bilo usmiljeno. Veter je zaščito neusmiljeno odpihnil in ob koncu divjanja je bilo pokritega samo še polovica motornega pokrova, vse ostalo pa izpostavljeno na milost in nemilost božjemu gnevu in preljubi Uno je ostal za vse večne čase zaznamovan s tragičnimi dogodki nekega črnega poletnega popoldneva.