[ SPLOŠNO ] Zgodovina zavarovanj

01481

cifra
15. maj 2007
5.306
0
36
68
Ljubljana
egipt.jpg


O prvih oblikah življenskega zavarovanja je mogoče govoriti že pri Egipčanih, in to že okoli leta 4500 pred našim štetjem.

Po napisih na nagrobnih spomenikih so ugotovili, da so bili kamnoseki organizirani v nekakšno združenje, ki je skrbelo za pokop preminulih članov.

V Hamurabijevem zakoniku iz leta 1750 pr.n.št. pa je vsebovan zapis, ki obravnava zavarovanje kot institucijo. Odredba govori o medsebojni pomoči oziroma nadomestilu tovora trgovcu v karavani, ki so jo napadli razbojniki. Če pa so razbojniki ubili trgovca, pa je bila država dolžna poskrbeti za njegovo družino. Pri starih Rimljanih je že mogoče opaziti, da so se zavedali vpliva starosti na življensko zavarovanje. Dolžnost rimskih legionarjev med služenjem cesarju je bila obvezno plačevanje prispevkov.

Po prestopu v civilno sfero so dobili nazaj neko določeno vsoto, ki jim je olajšala prestop v civilno življenje. V primeru, da so padli v boju, pa so to vsoto dobili sorodniki preminulih. Z razpadom rimskega cesarstva leta 476 n.š. pa je predvsem zaradi preseljevanja narodov opaziti tudi zaton zavarovalnih ustanov. Zopet jih zasledimo šele v 10 in 11 stoletju v obliki cehovskih združenj trgovcev in obrtnikov. Ta združenja so nudila svojim članom oziroma njihovim svojcem pomoč v primeru bolezni, brezposelnosti in smrti. Srednjeveški cehi v Angliji so svojim članom nudili tudi zavarovanja pred poplavami in požari, pred brodolomom in pred razbojniki. Višina odškodnine pa ni zadostovala za odpravo škode. Malce kasneje so se prav v Angliji, ki velja za zibelko življenskega zavarovanja, pojavile English friendly societies oziroma prijateljske družbe, ki so skrbele za medsebojno pomoč članom. Ker pa vplačani prispevki članov niso bili odvisni od starosti članov, je večina bremen padla na mlade in zdrave člane. Zaradi tega je upadlo tudi število novih zavarovancev, kar pa je hkrati s staranjem članov pogojevalo propad teh združenj.

Obdobje novega veka zaznamuje nastanek velikih zavarovalnih organizacij, komercializacija zavarovanj in uporaba znanstvenih, predvsem matematičnih in statističnih metod v zavarovalstvu. Napredek znanosti je pogojeval dosežke na področju zakonitosti statistike. Odkrit je bil verjetnostni račun, leta 1693 pa so nastale prve tablice umrljivosti, ki so postale osnova tehnike življenskih zavarovanj. V Franciji je Lorenzo Tonti leta 1689 izdelal prvo rentno zavarovalno shemo, po kateri so zavarovanci po določenem času vplačevanja začeli dobivati dosmrtno rento. Na tak način mu je uspela reorganizacija in ozdravitev francoskih javnih financ. Oblikovala pa so se tudi izhodiščna načela izračunavanja verjetnosti nastanka škodnega dogodka. Leta 1713 je Švicar Jakob Bernauli v svojem delu znanstveno opredelil načelo zakonitosti velikega števila. To delo lahko upravičeno štejemo za začetek zavarovalne matematike in statistike. Na Škotskem pa je leta 1743 poznan prvi primer matematičnega pristopa k oblikovanju pravil za delovanje dolgoročnega zavarovanja. Izdelali so ga, ker so hoteli urediti socialno varnost družinam pokojnih duhovnikov. Princip je bil tako dobro zasnovan, da se je sistem ohranil vse do današnjih dni.

Prva prava zavarovalnica za življenska zavarovanja, kot jih poznamo danes, je bila ustanovljena v Angliji leta 1762. Delovala je po pravilih verjetnostnega računa in tablic umrljivosti. Uvedena je bila tudi premija in matematična rezerva na zavarovalno tehnični podlagi. Od tu naprej pa se je moderno življensko zavarovanje razširilo po vsem svetu.