Ker imam blokado pri temi o škofu Rožmanu bom tu odgovarjal. Moderatorji kako lahko dopuščate da mi blokirajo odgovore pri temi o škofu Rožmanu in v politiki pri Tauferju?
»Težko je danes biti škof!« Slika
15.11.2009
Pred 50 leti je v Clevelandu umrl ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman
Škof dr. Gregorij Rožman je svojo škofovsko službo v Ljubljani opravljal od leta 1930 do 1945 (čeprav je bil škof do smrti leta 1959), to je v času, ko je bil slovenski narod zaradi okupacije, vojne in komunistične revolucije v svoji novejši zgodovini najbolj prizadet. Med drugo svetovno vojno in po njej, vse do danes, je ena od najbolj napadanih osebnosti na Slovenskem s strani (post)komunistov, čeprav je vse svoje besede in dejanja namenil temu, kar je zahtevala od njega škofovska služba: veri in varnosti svojih vernikov.
Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman se je rodil 9. marca 1883 v Dolinčičah v župniji Šmihel nad Pliberkom na avstrijskem Koroškem. Od jeseni 1904 je študiral na celovškem bogoslovju, novo mašo je imel 4. avgusta 1907 v rojstni župniji, po posvečenju je bil leto dni kaplan v Borovljah, potem pa je nadaljeval s študijem na Dunaju. Po podiplomskem študiju v Avguštineju (promoviral je 29. junija 1912) je kratko deloval kot prefekt malega semenišča v Celovcu. Od septembra 1913 je v Celovcu predaval kanonsko pravo, v letih od 1914 do 1919 pa je bil profesor moralne teologije in kanonskega prava ter hkrati spiritual. Ker je po prvi svetovni vojni senžermenska pogodba plebiscitno območje na Koroškem razdelila v coni A in B in je bila cona A pod jugoslovansko upravo – s tem je izgubila stik s Celovcem –, je krški škof Adam Hefter 29. julija 1919 ustanovil poseben generalni vikariat v Dobrli vasi, dr. Gregorij Rožman pa je bil imenovan za pravnega svetovalca generalnega vikarja prošta Matija Randla.
Ljubljanski škof
Ko je bila leta 1919 v Ljubljani ustanovljena univerza, je dr. Rožman sprejel vabilo Teološke fakultete na novo ustanovljeni univerzi v Ljubljani, da prevzame profesuro za cerkveno pravo. 17. marca 1929 je bil imenovan za koadjutorja ljubljanskega škofa s pravico nasledstva. Na duhovnih vajah julija 1929 je začrtal svoj škofovski program, ki ga je v svojih beležkah povzel v dve točki: Crucis pondus et praemium – Teža križa in plačilo (moje življenje), te besede je vzel tudi za svoje škofovsko geslo, in Duc in altum – Odrini na globoko (moje delovanje).
Dne 1. avgusta 1930 je dr. Gregorij Rožman postal ljubljanski škof, vse do smrti v Clevelandu 16. novembra 1959. Ostal je torej nominalno ljubljanski škof tudi potem, ko je svojo škofijo 5. maja 1945 zapustil in se odpeljal na Koroško.
V svojem prvem pastirskem pismu je oktobra 1930 navedel temeljna izhodišča svoje škofovske službe. V nasprotju s svojim predhodnikom škofom Jegličem je bil Rožman »človek govorjene besede«. Slovel je kot izredno dober in prepričljiv govornik, ki je dosegel srca svojih poslušalcev oz. sogovornikov. Bil je predvsem dušni pastir in ne politik ali diplomat. Zelo težko se je odločal, očitali so mu celo, da je bil pod vplivom svoje okolice, da je bil popustljiv, mehkega srca in splošna ocena je bila, da je takšna njegova koroška duša. Kot vedno pri takih posplošitvah je bila to samo delna, manj pomembna resnica. V načelnih vprašanjih, predvsem tistih verskega značaja, je bil jasen in odločen.
Škof Rožman si je zastavil program duhovne prenove škofije. Začel je pri duhovnikih. Prenovo škofije je kot njegov predhodnik Jeglič gradil predvsem na mladini. Bil je duhovni vodja telovadnega in vzgojno-izobraževalnega društva Orel, s katerim je bil povezan že kot profesor v Celovcu. Ko je jugoslovanska oblast konec leta 1929 Orla razpustila, ker se ni hotel vključiti v novo vsedržavno zvezo Sokol, je Rožman vzgojo mladine gradil na Marijinih družbah,
predvsem pa na Katoliški akciji. Zavzemal se je za preoblikovanje Katoliške akcije in se dogovoril z mariborskim škofom dr. Ivanom Jožefom Tomažičem za enotno organizacijo in koordinirano delovanje. Leta 1936 sta podpisala nova pravila, vendar jima v katoliškem taboru ni uspelo vzpostaviti edinosti.
Pomembna je Rožmanova vloga pri pripravi konkordata med Svetim sedežem in Jugoslavijo (1935), a zaradi nasprotovanja srbske pravoslavne Cerkve do sprejetja ni prišlo (1937). Avgusta 1940 je pripravil škofijsko sinodo v Zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu. Zelo se je udejstvoval na socialnem in karitativnem področju, bil je član številnih društev.
Vojna in revolucija
Slika
Okupacija Rožmana ni presenetila. Pričakoval jo je, se je bal in svojo okolico kar naprej svaril, naj se ne slepi. Na dan okupacije je sežgal t. i. tajni arhiv.
Rožmanov odnos do grozodejstev okupacijskih sil vsekakor dokazuje – v ostrem nasprotju s tem, kar so mu pozneje podtikali komunistični oblastniki –, da nikoli ni bil prijatelj okupatorjev, posebno ne nemških. Ko je ozemlje, ki so ga zasedli Nemci, preplavil val aretacij in izseljevanja, se je Rožman takoj obrnil na Vatikan za pomoč, naj intervenira pri italijanski vladi, da se ta zavzame za zaprte duhovnike obeh škofij pri nemški vladi.
Ko so prišli italijanski okupatorji, je obiskal visokega komisarja šele, ko ga je njegova okolica k temu silila (20. aprila 1941). Grazioli je Rožmanu obisk vrnil in ga izkoristil za propagando. Izjavo o lojalnosti, ki so jo zahtevali tako od škofa kot od vidnih slovenskih politikov in gospodarstvenikov, je visoki komisariat ponaredil in jo dal v objavo, ne da bi se povezal s škofom, celo naslovnika je spremenil – pismo je naslovil kar na duceja. Končno je škof v časopisu prebral izjavo, ki niti ni prišla izpod njegovega peresa, niti je ni potrdil ali celo podpisal.
Škof Rožman se glede nasilja, ki so ga po okupaciji sprožili komunisti proti Slovencem, dolgo ni oglasil. Šele ko je to postalo sistematično, je zavzel kritično stališče. Že leta 1942 so komunisti poleg mnogih drugih Slovencev umorili tudi šestnajst duhovnikov, umore pa so spremljale lažnive klevete.
Zaradi okupatorjevega nasilja je v prvem obdobju vojne protestiral dvakrat. 24. oktobra 1941 je v pastirskem pismu jasno obsodil nemško nasilje nad slovenskim prebivalstvom. 26. septembra 1942 je obiskal visokega komisarja in obsodil nasilje italijanske uprave na zasedenem ozemlju v memorandumu. »Ko sem spomenico izročil Visokemu komisarju, je bil ves divji, da si upa kdo fašistični oblasti delati očitke, ki po njegovem naziranju niso utemeljeni, in je odkrito dejal, da bi bil zastopnike političnih strank dal takoj zapreti, če bi si bili drznili stopiti osebno s tako vlogo,« je zapisal kasneje. Premišljeval je tudi o tem, da bi italijanskega okupatorja obsodil tudi s prižnice, a mu je papež maja 1942 ob obisku v Rimu to odsvetoval, češ da bo zaradi tega sam interniran kam v notranjost Italije, v škofiji pa ne bo nikogar več, ki bi lahko branil ljudi.
Oklevetana pomoč
Delovanja škofa Rožmana med vojno in revolucijo ni mogoče razumeti, če ne upoštevamo razlogov za njegove stike z okupacijskimi silami. Prizadeval si je, da bi narodu pomagal, da bi s čim manjšimi izgubami prebrodil vojno. Globoko je bil prepričan, da bodo zavezniki zmagali in da bo nemški poraz odločen drugje in ne v Sloveniji. Zato je menil, da nasilen upor ljudstva ni prava pot – izzval bi samo nepotrebne žrtve. Prav tako pa je bil tudi prepričan, da je komunizem še večje zlo kot nacizem in fašizem. Trdil je, da bosta fašizem in nacizem premagana, komunizem pa bo, če bo prišel na oblast, tam ostal dolgo.
Škofova beseda je vsaj na začetku italijanske okupacije nekaj zalegla, kmalu pa so Italijani spoznali, da se zavzema za vsakogar, ne glede na njegovo politično prepričanje. Papeža je obveščal o nemških in italijanskih grozodejstvih in prosil za pomoč.
Pri italijanskem okupatorju je posredoval za najmanj 1.210 posameznikov oz. družin in za okoli 2.500 ljudi v okviru skupinskih prošenj. Sprva je bil uspešen, ko pa so Italijani spoznali, da se zavzema za vse po vrsti, ga niso več upoštevali.
Eden najpogostejših očitkov škofu Rožmanu (od levice seveda) je njegova udeležba pri prisegi slovenskih domobrancev. Na prisegi 20. aprila 1944 na ljubljanskem stadionu je imel ob 8.30 zjutraj mašo za domobrance, pri drugi prisegi ni bil navzoč, pač pa se je pojavil pri mimohodu domobrancev pred uršulinsko cerkvijo. Vse to je počel zato, da bi ob hudih preizkušnjah stal ob strani svojim vernikom.
Pot begunstva
Škof Rožman je zapustil Slovenijo 5. maja 1945 in tako kot mnogi drugi Slovenci postal politični begunec. Živel je v Anrasu pri Lienzu, v Celovcu in Salzburgu. 4. marca 1948 je odšel v Švico, od tam pa je 1. julija 1948 z letalom odpotoval v Združene države Amerike, kjer se je naselil pri mons. Johanu Omanu v župniji sv. Lovrenca v Clevelandu.
Želel je tudi v Rim, da bi poročal papežu o stanju svoje škofije, vendar za to ni dobil dovoljenja. V Celovcu je napisal daljše poročilo papežu o svojem odhodu iz škofije, o stanju slovenskih beguncev v Avstriji in njihovih potrebah, o položaju v domovini in o vzrokih za poraz v boju proti komunizmu. Obenem je Svetemu sedežu ponudil odstop, z utemeljitvijo, da se kot »škof nikakor ne morem vrniti na svoj škofijski sedež, ker bi bil v svoji službi do nemogočnosti oviran«. Papež njegovega odstopa ni sprejel.
Škof Rožman je bil »potujoči misijonar«. Do smrti je po različnih krajih vodil kar 28 misijonov ter številne tridnevnice, duhovne vaje in druge pobožnosti. Veliko je pisal v različne slovenske časopise v tujini. Trikrat je obiskal Slovence v Argentini (1949, 1952, 1957), pa še Slovence v Čilu, Ekvadorju in v Kanadi. Tudi Zahodno Evropo je trikrat obiskal. Umrl je 16. novembra 1959.
Montirani proces
Slika
Komunistični režim je po vojni proti njemu uprizoril montirani (nepravni) proces. Vojaško sodišče IV. jugoslovanske armade ga je 30. avgusta 1946 v odsotnosti obsodilo na 18 let odvzema prostosti s prisilnim delom in izgubo političnih in državljanskih pravic za dobo deset let po prestani kazni ter zaplembo premoženja – in po pritožbi mu je vrhovno vojaško sodišče odvzelo državljanstvo.
Umrl je v izgnanstvu, bil krivično obsojen in dolga desetletja ena glavnih tarč komunističnega obrekovanja. Po demokratizaciji Slovenije leta 1990 je dolgo trajalo, preden je bil sprožen postopek za njegovo rehabilitacijo. Državno tožilstvo je decembra 1995 prvič vložilo zahtevo za obnovo kazenskega postopka. Revizija je bila potem zaradi nagajanja pristranskih sodnikov večkrat zavrnjena, argumentacija sodišča pa je močno spominjala na leto 1946.
Od leta 1995 do 2003 so bile vložene zahteve za obnovo procesa, med letoma od 1998 in 2009 pa zahteve za varstvo zakonitosti. Zadnjo zahtevo po varstvu zakonitosti je 31. decembra 2005 vložil naslednik škofa Rožmana na ljubljanskem škofijskem sedežu nadškof Alojz Uran. Vrhovno sodišče v Ljubljani je 1. oktobra 2007 sodbo iz leta 1946 razveljavilo, s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani 10. aprila 2009 pa je bil kazenski postopek proti škofu Rožmanu ustavljen.
Pogreb škofa dr. Gregorija Rožmana povzemamo po knjigi Jakoba Kolariča Škof Rožman (Družba sv. Mohorja v Celovcu, 1977):
Ko je škof Rožman 16. novembra 1959 umrl, so duhovniki pri Sv. Lovrencu odločili, da bo škofovo truplo ves čas do pogreba (v soboto, 21. novembra) ležalo v šentlovrenški cerkvi. Pogrebna maša bo v stolnici sv. Janeza.
Truplo škofa Rožmana so iz bolnišnice odpeljali najprej v pogrebni zavod. Tam so ga balzamirali in pripravili za pogreb, akademski kipar France Gorše je snel škofovo posmrtno masko. V sredo, 18. novembra, so škofa prepeljali v cerkev sv. Lovrenca, kjer so ga položili na mrtvaški oder. V cerkvi sv. Lovrenca, v kateri je škof navadno vsak dan maševal, kadar je bil doma, je njegovo truplo ležalo do pogrebnih svečanosti v clevelandski stolnici. /… /
/Janez Kopač, 1960/ »Od srede, 18. novembra popoldne do sobote, 21. novembra zjutraj se je opravljala v cerkvi sv. Lovrenca pred krsto pokojnega škofa Rožmana pobožnost posebne vrste. Ljudska pobožnost je bila to, taka kot jo narekuje ljubezen do predragega nadpastirja in duhovnega očeta. Nič narejenega, nič organiziranega, nič takega, kar bi bilo le v tolažbo živim. Vse je bilo osredotočeno v molitev za večni mir in pokoj v izgnanstvu umrlega škofa. Po cele ure sem preklečal ob krsti pokojnega škofa in skušal moliti. Pa so mi vedno znova uhajali pogledi k ljudskim množicam, ki so prihajale v cerkev molit. Po eno uro in še več so molili; nato pa prišli pred krsto, tipali škofovo roko, dolgo zrli v škofov spokojni obraz in tiho odhajali ter pri vratih še dajali za svete maše in za ustanove, ki jih je pokojni škof Rožman vzdrževal in vodil. Ta nenavadna procesija slovenskega ljudstva ob krsti pokojnega škofa Rožmana je nevzdržno trajala vse tri dni. Ob večernih urah je bil naravnost naval. Prišli so Slovenci iz vseh slovenskih župnij v Clevelandu, pa tudi od zunaj. Molili so za pokojnega škofa Rožmana križev pot, rožni venec, prepevali žalostinke, psalme in druge nabožne pesmi. In v tej tri dni trajajoči procesiji si zapazil Slovence vseh poklicev in stanov, stare in mlade, moške in ženske, fante, dekleta in otroke, duhovnike in laike ...
Od petka na soboto so se v to procesijo začeli uvrščati tudi Slovenci iz New Toronta in Toronta. Cerkev je bila odprta celo noč. Z obrazov vseh torontskih Slovencev se je odražala tiha, vdana žalost. Žalost ob misli, da škofa Rožmana ne bo več med nje, ko je k njim tako rad zahajal. Vdanost pa ob spoznanju, da se je Bogu zdelo škofovega trpljenja dovolj in ga je poklical k sebi v večni pokoj.«
Prvi večer so ob škofovi krsti peli žalostinke slovenski pevci iz župnije Marije Vnebovzete, drugi večer so peli pevci iz fare sv. Vida, v petek, tretji večer pa pevci iz župnije sv. Lovrenca.
V čas te nenavadne procesije spada tudi majhen dogodek z ganljivim ozadjem: pisatelj Karel Mauser je pod mašni plašč škofa Rožmana položil vršiček rožmarina. Mauser je ta dogodek opisal za desetletnico škofove smrti v verskem mesečniku Ave Maria.
Slovo
V soboto, 21. novembra, so se v cerkvi sv. Lovrenca od šestih zjutraj do prevoza trupla v stolnico sv. Janeza Evangelista v Clevelandu vrstile sv. maše za pokojnega škofa Gregorija Rožmana. /… /
Ko so krsto s truplom pokojnega škofa dr. Gregorija Rožmana pripeljali iz katedrale sv. Janeza, jo je sprejel v varstvo komisar slovenskih frančiškanov v Lemontu p. Benedikt Hoge, nakar so jo naložili na mrtvaški voz. /… /
Napočil je dan pogreba. V ponedeljek, 23. novembra, so se kmalu po pol šesti uri zjutraj začele sv. maše za pokojnega škofa Rožmana. Slovenski duhovniki so maševali pri vseh petih oltarjih, ki so v romarski cerkvi. Maše so se vrstile do desete ure, ko so se začeli pogrebni obredi. Najprej so duhovniki skupno odmolili Hvalnice (Laudes) iz oficija za mrtve. Nato je bila slovesna peta črna maša, ki jo je ob navzočnosti čikaškega pomožnega škofa Raymonda P. Hillingerja daroval p. Benedikt Hoge OFM, asistirala pa sta mu župnik Alojzij Žitko kot diakon in Viktor Cimperman, kaplan pri Sv. Vidu v Clevelandu, kot subdiakon. Ob škofovem sedežu pa sta bila župnika Vital Vodušek iz San Francisca in kaplan Franc Baraga iz Clevelanda. Obrede je vodil župnik Jože Mavsar, čigar starši, bratje in sestre so med drugo svetovno vojno zgoreli v gradu Dob pri Mirni na Dolenjskem. Med mašo je pel zbor duhovnikov pod vodstvom p. Vendelina Špendova OFM. Po slovesni zadušnici je škofu dr. Rožmanu v slovo imel slovensko pridigo p. Fortunat Zorman OFM, urednik mesečnika Ave Maria, za njim pa je v angleščini govoril pomožni škof Hillinger.
Pogreb
Šentlovrenški kaplan Julij Slapšak si je ves teden po škofovi smrti z vso skrbnostjo prizadeval, da je bilo vse pripravljeno za mrtvaški oder in škofov pogreb in da je spored vseh žalnih obredov in skupnih molitev za pokojnika potekal v lepem redu. Preden pa se je tisto jutro v cerkvi Marije Pomagaj v Lemontu začela pogrebna maša, ga je čakalo najtežje in najbolj pretresljivo opravilo: stopil je h krsti škofa Rožmana in jo je zadnjikrat zaprl. »To je bil prizor, ki je na vse napravil silen vtis in privabil vsem solze v oči.« Preden pa je krsto zaprl, je vanjo ob škofovo truplo položil tri mitre: mitro škofa Trobca, navadno mitro in mitro, ki jo je škof prej imel na glavi v odprti krsti.
Škof Hillinger je po svojem govoru opravil običajne molitve, pevci pa so zapeli žalostinko Blagor mu /... / Nato se je začel žalni sprevod na samostansko pokopališče. Iz cerkve in od mrliškega voza do groba so truplo nosili slovenski duhovniki: Janez Dolšina, France Gaber, Jošt Martelanc, Edvin Oman, Janez Šuštaršič in Jože Vovk.
Pogrebci so se zgrnili okrog groba, ki je na desni strani križa, pred katerim stoji kip sv. Frančiška Asiškega. Bil je oblačen in vlažen dan, primeren za žalostno opravilo, h kateremu so se navzočni bili zbrali. P. Benedikt je odmolil zadnje pogrebne molitve. V samostanskem zvoniku je zvonilo ravno poldne, ko so krsto s truplom škofa Rožmana spustili v grob. Nekdanji škofov tajnik Nande Babnik pa je stresel vanj prgišče zemlje, ki jo je bil prinesel s seboj iz škofove domače šmihelske fare, ki ga je pooblastila, da jo je na pogrebu njenega velikega rojaka zastopal, ker se niti škofovi sorodniki niti domači župnik Kristo Srienc niti kateri drugi zastopniki šmihelske župnije pogreba niso mogli udeležiti.
Slovensko zemljo pa so škofu Rožmanu že tudi pri Sv. Lovrencu v Clevelandu dali v krsto. »Predsednik Narodnega odbora za Slovenijo dr. Miha Krek je med molitveno uro v noči od petka 20. na soboto 21. novembra položil v krsto škofa dr. Rožmana prgišče blagoslovljene slovenske zemlje, ki jo je prinesla Severjeva gospa z družinskega groba na Ježici pri Ljubljani. Pisatelj Karel Mauser je na truplo pokojnega škofa položil šopek planik s slovenskih planin.« Tako je škof Rožman v krsti vzel s seboj to, kar je na svetu za Bogom najbolj ljubil: slovensko zemljo in šopek z njenih planin, ki je na njihovih strmih vrhovih tolikokrat doživljal božjo bližino, vsemogočnost in lepoto. Pod mašnim plaščem pa je imel še vršiček rožmarina.
Poziv za pokop v domovini
»Rožmanov primer oz. krivica ne bo popravljena, dokler ne bo ležal v grobnici naših škofov na Žalah,« je v imenu društva Tabor in Kanadsko-slovenskega sveta te dni pisal Peter Urbanc iz Kanade ljubljanskemu nadškofu Alojzu Uranu. »Pustiti našega velikega škofa, da naj bi za vse čase ležal pokopan v tujini šest tisoč kilometrov daleč od domovine, je nedopustno in več kot neprimerno. S pokopom dr. Rožmana na Žalah bi naša katoliška Cerkev pridobila na prestižu. Obiskovalci groba bi bili verjetno številni. Slišati je izgovor, da še ni prišel pravi čas. Ravno narobe. Ljudje imajo radi odkrito, odprto, pogumno Cerkev. Časi, ko si moral molčati in tiho trpeti, so mimo.«
Knjige:
Med sodbo sodišča in sodbo vesti
Rožmanov proces
Resnica vas bo osvobodila
»Težko je danes biti škof!« Slika
15.11.2009
Pred 50 leti je v Clevelandu umrl ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman
Škof dr. Gregorij Rožman je svojo škofovsko službo v Ljubljani opravljal od leta 1930 do 1945 (čeprav je bil škof do smrti leta 1959), to je v času, ko je bil slovenski narod zaradi okupacije, vojne in komunistične revolucije v svoji novejši zgodovini najbolj prizadet. Med drugo svetovno vojno in po njej, vse do danes, je ena od najbolj napadanih osebnosti na Slovenskem s strani (post)komunistov, čeprav je vse svoje besede in dejanja namenil temu, kar je zahtevala od njega škofovska služba: veri in varnosti svojih vernikov.
Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman se je rodil 9. marca 1883 v Dolinčičah v župniji Šmihel nad Pliberkom na avstrijskem Koroškem. Od jeseni 1904 je študiral na celovškem bogoslovju, novo mašo je imel 4. avgusta 1907 v rojstni župniji, po posvečenju je bil leto dni kaplan v Borovljah, potem pa je nadaljeval s študijem na Dunaju. Po podiplomskem študiju v Avguštineju (promoviral je 29. junija 1912) je kratko deloval kot prefekt malega semenišča v Celovcu. Od septembra 1913 je v Celovcu predaval kanonsko pravo, v letih od 1914 do 1919 pa je bil profesor moralne teologije in kanonskega prava ter hkrati spiritual. Ker je po prvi svetovni vojni senžermenska pogodba plebiscitno območje na Koroškem razdelila v coni A in B in je bila cona A pod jugoslovansko upravo – s tem je izgubila stik s Celovcem –, je krški škof Adam Hefter 29. julija 1919 ustanovil poseben generalni vikariat v Dobrli vasi, dr. Gregorij Rožman pa je bil imenovan za pravnega svetovalca generalnega vikarja prošta Matija Randla.
Ljubljanski škof
Ko je bila leta 1919 v Ljubljani ustanovljena univerza, je dr. Rožman sprejel vabilo Teološke fakultete na novo ustanovljeni univerzi v Ljubljani, da prevzame profesuro za cerkveno pravo. 17. marca 1929 je bil imenovan za koadjutorja ljubljanskega škofa s pravico nasledstva. Na duhovnih vajah julija 1929 je začrtal svoj škofovski program, ki ga je v svojih beležkah povzel v dve točki: Crucis pondus et praemium – Teža križa in plačilo (moje življenje), te besede je vzel tudi za svoje škofovsko geslo, in Duc in altum – Odrini na globoko (moje delovanje).
Dne 1. avgusta 1930 je dr. Gregorij Rožman postal ljubljanski škof, vse do smrti v Clevelandu 16. novembra 1959. Ostal je torej nominalno ljubljanski škof tudi potem, ko je svojo škofijo 5. maja 1945 zapustil in se odpeljal na Koroško.
V svojem prvem pastirskem pismu je oktobra 1930 navedel temeljna izhodišča svoje škofovske službe. V nasprotju s svojim predhodnikom škofom Jegličem je bil Rožman »človek govorjene besede«. Slovel je kot izredno dober in prepričljiv govornik, ki je dosegel srca svojih poslušalcev oz. sogovornikov. Bil je predvsem dušni pastir in ne politik ali diplomat. Zelo težko se je odločal, očitali so mu celo, da je bil pod vplivom svoje okolice, da je bil popustljiv, mehkega srca in splošna ocena je bila, da je takšna njegova koroška duša. Kot vedno pri takih posplošitvah je bila to samo delna, manj pomembna resnica. V načelnih vprašanjih, predvsem tistih verskega značaja, je bil jasen in odločen.
Škof Rožman si je zastavil program duhovne prenove škofije. Začel je pri duhovnikih. Prenovo škofije je kot njegov predhodnik Jeglič gradil predvsem na mladini. Bil je duhovni vodja telovadnega in vzgojno-izobraževalnega društva Orel, s katerim je bil povezan že kot profesor v Celovcu. Ko je jugoslovanska oblast konec leta 1929 Orla razpustila, ker se ni hotel vključiti v novo vsedržavno zvezo Sokol, je Rožman vzgojo mladine gradil na Marijinih družbah,
predvsem pa na Katoliški akciji. Zavzemal se je za preoblikovanje Katoliške akcije in se dogovoril z mariborskim škofom dr. Ivanom Jožefom Tomažičem za enotno organizacijo in koordinirano delovanje. Leta 1936 sta podpisala nova pravila, vendar jima v katoliškem taboru ni uspelo vzpostaviti edinosti.
Pomembna je Rožmanova vloga pri pripravi konkordata med Svetim sedežem in Jugoslavijo (1935), a zaradi nasprotovanja srbske pravoslavne Cerkve do sprejetja ni prišlo (1937). Avgusta 1940 je pripravil škofijsko sinodo v Zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu. Zelo se je udejstvoval na socialnem in karitativnem področju, bil je član številnih društev.
Vojna in revolucija
Slika
Okupacija Rožmana ni presenetila. Pričakoval jo je, se je bal in svojo okolico kar naprej svaril, naj se ne slepi. Na dan okupacije je sežgal t. i. tajni arhiv.
Rožmanov odnos do grozodejstev okupacijskih sil vsekakor dokazuje – v ostrem nasprotju s tem, kar so mu pozneje podtikali komunistični oblastniki –, da nikoli ni bil prijatelj okupatorjev, posebno ne nemških. Ko je ozemlje, ki so ga zasedli Nemci, preplavil val aretacij in izseljevanja, se je Rožman takoj obrnil na Vatikan za pomoč, naj intervenira pri italijanski vladi, da se ta zavzame za zaprte duhovnike obeh škofij pri nemški vladi.
Ko so prišli italijanski okupatorji, je obiskal visokega komisarja šele, ko ga je njegova okolica k temu silila (20. aprila 1941). Grazioli je Rožmanu obisk vrnil in ga izkoristil za propagando. Izjavo o lojalnosti, ki so jo zahtevali tako od škofa kot od vidnih slovenskih politikov in gospodarstvenikov, je visoki komisariat ponaredil in jo dal v objavo, ne da bi se povezal s škofom, celo naslovnika je spremenil – pismo je naslovil kar na duceja. Končno je škof v časopisu prebral izjavo, ki niti ni prišla izpod njegovega peresa, niti je ni potrdil ali celo podpisal.
Škof Rožman se glede nasilja, ki so ga po okupaciji sprožili komunisti proti Slovencem, dolgo ni oglasil. Šele ko je to postalo sistematično, je zavzel kritično stališče. Že leta 1942 so komunisti poleg mnogih drugih Slovencev umorili tudi šestnajst duhovnikov, umore pa so spremljale lažnive klevete.
Zaradi okupatorjevega nasilja je v prvem obdobju vojne protestiral dvakrat. 24. oktobra 1941 je v pastirskem pismu jasno obsodil nemško nasilje nad slovenskim prebivalstvom. 26. septembra 1942 je obiskal visokega komisarja in obsodil nasilje italijanske uprave na zasedenem ozemlju v memorandumu. »Ko sem spomenico izročil Visokemu komisarju, je bil ves divji, da si upa kdo fašistični oblasti delati očitke, ki po njegovem naziranju niso utemeljeni, in je odkrito dejal, da bi bil zastopnike političnih strank dal takoj zapreti, če bi si bili drznili stopiti osebno s tako vlogo,« je zapisal kasneje. Premišljeval je tudi o tem, da bi italijanskega okupatorja obsodil tudi s prižnice, a mu je papež maja 1942 ob obisku v Rimu to odsvetoval, češ da bo zaradi tega sam interniran kam v notranjost Italije, v škofiji pa ne bo nikogar več, ki bi lahko branil ljudi.
Oklevetana pomoč
Delovanja škofa Rožmana med vojno in revolucijo ni mogoče razumeti, če ne upoštevamo razlogov za njegove stike z okupacijskimi silami. Prizadeval si je, da bi narodu pomagal, da bi s čim manjšimi izgubami prebrodil vojno. Globoko je bil prepričan, da bodo zavezniki zmagali in da bo nemški poraz odločen drugje in ne v Sloveniji. Zato je menil, da nasilen upor ljudstva ni prava pot – izzval bi samo nepotrebne žrtve. Prav tako pa je bil tudi prepričan, da je komunizem še večje zlo kot nacizem in fašizem. Trdil je, da bosta fašizem in nacizem premagana, komunizem pa bo, če bo prišel na oblast, tam ostal dolgo.
Škofova beseda je vsaj na začetku italijanske okupacije nekaj zalegla, kmalu pa so Italijani spoznali, da se zavzema za vsakogar, ne glede na njegovo politično prepričanje. Papeža je obveščal o nemških in italijanskih grozodejstvih in prosil za pomoč.
Pri italijanskem okupatorju je posredoval za najmanj 1.210 posameznikov oz. družin in za okoli 2.500 ljudi v okviru skupinskih prošenj. Sprva je bil uspešen, ko pa so Italijani spoznali, da se zavzema za vse po vrsti, ga niso več upoštevali.
Eden najpogostejših očitkov škofu Rožmanu (od levice seveda) je njegova udeležba pri prisegi slovenskih domobrancev. Na prisegi 20. aprila 1944 na ljubljanskem stadionu je imel ob 8.30 zjutraj mašo za domobrance, pri drugi prisegi ni bil navzoč, pač pa se je pojavil pri mimohodu domobrancev pred uršulinsko cerkvijo. Vse to je počel zato, da bi ob hudih preizkušnjah stal ob strani svojim vernikom.
Pot begunstva
Škof Rožman je zapustil Slovenijo 5. maja 1945 in tako kot mnogi drugi Slovenci postal politični begunec. Živel je v Anrasu pri Lienzu, v Celovcu in Salzburgu. 4. marca 1948 je odšel v Švico, od tam pa je 1. julija 1948 z letalom odpotoval v Združene države Amerike, kjer se je naselil pri mons. Johanu Omanu v župniji sv. Lovrenca v Clevelandu.
Želel je tudi v Rim, da bi poročal papežu o stanju svoje škofije, vendar za to ni dobil dovoljenja. V Celovcu je napisal daljše poročilo papežu o svojem odhodu iz škofije, o stanju slovenskih beguncev v Avstriji in njihovih potrebah, o položaju v domovini in o vzrokih za poraz v boju proti komunizmu. Obenem je Svetemu sedežu ponudil odstop, z utemeljitvijo, da se kot »škof nikakor ne morem vrniti na svoj škofijski sedež, ker bi bil v svoji službi do nemogočnosti oviran«. Papež njegovega odstopa ni sprejel.
Škof Rožman je bil »potujoči misijonar«. Do smrti je po različnih krajih vodil kar 28 misijonov ter številne tridnevnice, duhovne vaje in druge pobožnosti. Veliko je pisal v različne slovenske časopise v tujini. Trikrat je obiskal Slovence v Argentini (1949, 1952, 1957), pa še Slovence v Čilu, Ekvadorju in v Kanadi. Tudi Zahodno Evropo je trikrat obiskal. Umrl je 16. novembra 1959.
Montirani proces
Slika
Komunistični režim je po vojni proti njemu uprizoril montirani (nepravni) proces. Vojaško sodišče IV. jugoslovanske armade ga je 30. avgusta 1946 v odsotnosti obsodilo na 18 let odvzema prostosti s prisilnim delom in izgubo političnih in državljanskih pravic za dobo deset let po prestani kazni ter zaplembo premoženja – in po pritožbi mu je vrhovno vojaško sodišče odvzelo državljanstvo.
Umrl je v izgnanstvu, bil krivično obsojen in dolga desetletja ena glavnih tarč komunističnega obrekovanja. Po demokratizaciji Slovenije leta 1990 je dolgo trajalo, preden je bil sprožen postopek za njegovo rehabilitacijo. Državno tožilstvo je decembra 1995 prvič vložilo zahtevo za obnovo kazenskega postopka. Revizija je bila potem zaradi nagajanja pristranskih sodnikov večkrat zavrnjena, argumentacija sodišča pa je močno spominjala na leto 1946.
Od leta 1995 do 2003 so bile vložene zahteve za obnovo procesa, med letoma od 1998 in 2009 pa zahteve za varstvo zakonitosti. Zadnjo zahtevo po varstvu zakonitosti je 31. decembra 2005 vložil naslednik škofa Rožmana na ljubljanskem škofijskem sedežu nadškof Alojz Uran. Vrhovno sodišče v Ljubljani je 1. oktobra 2007 sodbo iz leta 1946 razveljavilo, s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani 10. aprila 2009 pa je bil kazenski postopek proti škofu Rožmanu ustavljen.
Pogreb škofa dr. Gregorija Rožmana povzemamo po knjigi Jakoba Kolariča Škof Rožman (Družba sv. Mohorja v Celovcu, 1977):
Ko je škof Rožman 16. novembra 1959 umrl, so duhovniki pri Sv. Lovrencu odločili, da bo škofovo truplo ves čas do pogreba (v soboto, 21. novembra) ležalo v šentlovrenški cerkvi. Pogrebna maša bo v stolnici sv. Janeza.
Truplo škofa Rožmana so iz bolnišnice odpeljali najprej v pogrebni zavod. Tam so ga balzamirali in pripravili za pogreb, akademski kipar France Gorše je snel škofovo posmrtno masko. V sredo, 18. novembra, so škofa prepeljali v cerkev sv. Lovrenca, kjer so ga položili na mrtvaški oder. V cerkvi sv. Lovrenca, v kateri je škof navadno vsak dan maševal, kadar je bil doma, je njegovo truplo ležalo do pogrebnih svečanosti v clevelandski stolnici. /… /
/Janez Kopač, 1960/ »Od srede, 18. novembra popoldne do sobote, 21. novembra zjutraj se je opravljala v cerkvi sv. Lovrenca pred krsto pokojnega škofa Rožmana pobožnost posebne vrste. Ljudska pobožnost je bila to, taka kot jo narekuje ljubezen do predragega nadpastirja in duhovnega očeta. Nič narejenega, nič organiziranega, nič takega, kar bi bilo le v tolažbo živim. Vse je bilo osredotočeno v molitev za večni mir in pokoj v izgnanstvu umrlega škofa. Po cele ure sem preklečal ob krsti pokojnega škofa in skušal moliti. Pa so mi vedno znova uhajali pogledi k ljudskim množicam, ki so prihajale v cerkev molit. Po eno uro in še več so molili; nato pa prišli pred krsto, tipali škofovo roko, dolgo zrli v škofov spokojni obraz in tiho odhajali ter pri vratih še dajali za svete maše in za ustanove, ki jih je pokojni škof Rožman vzdrževal in vodil. Ta nenavadna procesija slovenskega ljudstva ob krsti pokojnega škofa Rožmana je nevzdržno trajala vse tri dni. Ob večernih urah je bil naravnost naval. Prišli so Slovenci iz vseh slovenskih župnij v Clevelandu, pa tudi od zunaj. Molili so za pokojnega škofa Rožmana križev pot, rožni venec, prepevali žalostinke, psalme in druge nabožne pesmi. In v tej tri dni trajajoči procesiji si zapazil Slovence vseh poklicev in stanov, stare in mlade, moške in ženske, fante, dekleta in otroke, duhovnike in laike ...
Od petka na soboto so se v to procesijo začeli uvrščati tudi Slovenci iz New Toronta in Toronta. Cerkev je bila odprta celo noč. Z obrazov vseh torontskih Slovencev se je odražala tiha, vdana žalost. Žalost ob misli, da škofa Rožmana ne bo več med nje, ko je k njim tako rad zahajal. Vdanost pa ob spoznanju, da se je Bogu zdelo škofovega trpljenja dovolj in ga je poklical k sebi v večni pokoj.«
Prvi večer so ob škofovi krsti peli žalostinke slovenski pevci iz župnije Marije Vnebovzete, drugi večer so peli pevci iz fare sv. Vida, v petek, tretji večer pa pevci iz župnije sv. Lovrenca.
V čas te nenavadne procesije spada tudi majhen dogodek z ganljivim ozadjem: pisatelj Karel Mauser je pod mašni plašč škofa Rožmana položil vršiček rožmarina. Mauser je ta dogodek opisal za desetletnico škofove smrti v verskem mesečniku Ave Maria.
Slovo
V soboto, 21. novembra, so se v cerkvi sv. Lovrenca od šestih zjutraj do prevoza trupla v stolnico sv. Janeza Evangelista v Clevelandu vrstile sv. maše za pokojnega škofa Gregorija Rožmana. /… /
Ko so krsto s truplom pokojnega škofa dr. Gregorija Rožmana pripeljali iz katedrale sv. Janeza, jo je sprejel v varstvo komisar slovenskih frančiškanov v Lemontu p. Benedikt Hoge, nakar so jo naložili na mrtvaški voz. /… /
Napočil je dan pogreba. V ponedeljek, 23. novembra, so se kmalu po pol šesti uri zjutraj začele sv. maše za pokojnega škofa Rožmana. Slovenski duhovniki so maševali pri vseh petih oltarjih, ki so v romarski cerkvi. Maše so se vrstile do desete ure, ko so se začeli pogrebni obredi. Najprej so duhovniki skupno odmolili Hvalnice (Laudes) iz oficija za mrtve. Nato je bila slovesna peta črna maša, ki jo je ob navzočnosti čikaškega pomožnega škofa Raymonda P. Hillingerja daroval p. Benedikt Hoge OFM, asistirala pa sta mu župnik Alojzij Žitko kot diakon in Viktor Cimperman, kaplan pri Sv. Vidu v Clevelandu, kot subdiakon. Ob škofovem sedežu pa sta bila župnika Vital Vodušek iz San Francisca in kaplan Franc Baraga iz Clevelanda. Obrede je vodil župnik Jože Mavsar, čigar starši, bratje in sestre so med drugo svetovno vojno zgoreli v gradu Dob pri Mirni na Dolenjskem. Med mašo je pel zbor duhovnikov pod vodstvom p. Vendelina Špendova OFM. Po slovesni zadušnici je škofu dr. Rožmanu v slovo imel slovensko pridigo p. Fortunat Zorman OFM, urednik mesečnika Ave Maria, za njim pa je v angleščini govoril pomožni škof Hillinger.
Pogreb
Šentlovrenški kaplan Julij Slapšak si je ves teden po škofovi smrti z vso skrbnostjo prizadeval, da je bilo vse pripravljeno za mrtvaški oder in škofov pogreb in da je spored vseh žalnih obredov in skupnih molitev za pokojnika potekal v lepem redu. Preden pa se je tisto jutro v cerkvi Marije Pomagaj v Lemontu začela pogrebna maša, ga je čakalo najtežje in najbolj pretresljivo opravilo: stopil je h krsti škofa Rožmana in jo je zadnjikrat zaprl. »To je bil prizor, ki je na vse napravil silen vtis in privabil vsem solze v oči.« Preden pa je krsto zaprl, je vanjo ob škofovo truplo položil tri mitre: mitro škofa Trobca, navadno mitro in mitro, ki jo je škof prej imel na glavi v odprti krsti.
Škof Hillinger je po svojem govoru opravil običajne molitve, pevci pa so zapeli žalostinko Blagor mu /... / Nato se je začel žalni sprevod na samostansko pokopališče. Iz cerkve in od mrliškega voza do groba so truplo nosili slovenski duhovniki: Janez Dolšina, France Gaber, Jošt Martelanc, Edvin Oman, Janez Šuštaršič in Jože Vovk.
Pogrebci so se zgrnili okrog groba, ki je na desni strani križa, pred katerim stoji kip sv. Frančiška Asiškega. Bil je oblačen in vlažen dan, primeren za žalostno opravilo, h kateremu so se navzočni bili zbrali. P. Benedikt je odmolil zadnje pogrebne molitve. V samostanskem zvoniku je zvonilo ravno poldne, ko so krsto s truplom škofa Rožmana spustili v grob. Nekdanji škofov tajnik Nande Babnik pa je stresel vanj prgišče zemlje, ki jo je bil prinesel s seboj iz škofove domače šmihelske fare, ki ga je pooblastila, da jo je na pogrebu njenega velikega rojaka zastopal, ker se niti škofovi sorodniki niti domači župnik Kristo Srienc niti kateri drugi zastopniki šmihelske župnije pogreba niso mogli udeležiti.
Slovensko zemljo pa so škofu Rožmanu že tudi pri Sv. Lovrencu v Clevelandu dali v krsto. »Predsednik Narodnega odbora za Slovenijo dr. Miha Krek je med molitveno uro v noči od petka 20. na soboto 21. novembra položil v krsto škofa dr. Rožmana prgišče blagoslovljene slovenske zemlje, ki jo je prinesla Severjeva gospa z družinskega groba na Ježici pri Ljubljani. Pisatelj Karel Mauser je na truplo pokojnega škofa položil šopek planik s slovenskih planin.« Tako je škof Rožman v krsti vzel s seboj to, kar je na svetu za Bogom najbolj ljubil: slovensko zemljo in šopek z njenih planin, ki je na njihovih strmih vrhovih tolikokrat doživljal božjo bližino, vsemogočnost in lepoto. Pod mašnim plaščem pa je imel še vršiček rožmarina.
Poziv za pokop v domovini
»Rožmanov primer oz. krivica ne bo popravljena, dokler ne bo ležal v grobnici naših škofov na Žalah,« je v imenu društva Tabor in Kanadsko-slovenskega sveta te dni pisal Peter Urbanc iz Kanade ljubljanskemu nadškofu Alojzu Uranu. »Pustiti našega velikega škofa, da naj bi za vse čase ležal pokopan v tujini šest tisoč kilometrov daleč od domovine, je nedopustno in več kot neprimerno. S pokopom dr. Rožmana na Žalah bi naša katoliška Cerkev pridobila na prestižu. Obiskovalci groba bi bili verjetno številni. Slišati je izgovor, da še ni prišel pravi čas. Ravno narobe. Ljudje imajo radi odkrito, odprto, pogumno Cerkev. Časi, ko si moral molčati in tiho trpeti, so mimo.«
Knjige:
Med sodbo sodišča in sodbo vesti
Rožmanov proces
Resnica vas bo osvobodila
