I
ja, res je bil posebnež. Tako drugačen od nas, da smo ga imeli za lepo povedano "čudnega".
Škoda za ponesrečen potop, ogromno bi pripomogel našim športnikom, ki imajo vsi povrsti težave z glavo. Ne upam si mislit kaj bi bilo če......
Mati in foter sta ga imela čast spoznati, ko je bil na vsakoletnem plesu v hotelu Radin v Radencih.
V filmu je takrat bil v uniformi in govoril o koncu kariere.
Še zdaj imam doma podpise slavnih "jugoslovanskih" smučarjev.
Škoda za ponesrečen potop, ogromno bi pripomogel našim športnikom, ki imajo vsi povrsti težave z glavo. Ne upam si mislit kaj bi bilo če......
Mati in foter sta ga imela čast spoznati, ko je bil na vsakoletnem plesu v hotelu Radin v Radencih.
V filmu je takrat bil v uniformi in govoril o koncu kariere.
Še zdaj imam doma podpise slavnih "jugoslovanskih" smučarjev.
I
Izbrisan uporabnik #488
Raje napiši kaj pametnega o tem našem legendarnem smučarju, ne pa da spamaš v takšni memorialni temi.
I
Izbrisan uporabnik #488
Hiperventilacija in hipoksija
Naj na začetku razložim dve v naslovu zapisani tujki: hiperventilacija in hipoksija.
Vsi, ki radi gledate oddaje o potapljanju in opazujete potapljače pri njihovem delu, ste že kdaj opazovali podvodne lovce, potapljače na dah in ste verjetno že velikokrat opazili, da se vsi potapljači pred potopom na dah nadihavajo – hiperventilirajo. Hiperventilacija je torej več hitrih zaporednih vdihov, ki povzroči zmanjšanje koncentracije CO2 v telesu.
Hipoksija je pomanjkanje kisika, katere posledica je nezavest in na kraju tudi motena popolna preskrba organizma s kisikom (anoksija), ki ji sledi odmiranje določenih življenjsko pomembnih organov in smrt. To je osnovni vzrok, zaradi česa ljudje po daljšem času bivanja brez zraka umrejo (se utopijo, … ). To pa je tudi ena izmed največjih nevarnosti pri potapljanju na dah in tudi pri potapljanju z jeklenko.
Potapljači na dah z namenom podaljšati bivanje pod vodo prisiljujejo, zadržujejo vdihnjen zrak čimdalje je mogoče. Zrak je plinska zmes, ki ga sestavljajo med drugimi plini tudi kisik (plin ki daje energijo celicam) in dušik. Zanimivo je, da nam signal za dihanje ne da znižana količine kisika v krvi temveč povečana koncentracija CO2.
Potapljači z nadihavanjem (hiperventiliranjem) ne morejo povečati količine kisika v krvi saj to tako praktično, kot teoretično, ni mogoče. Količina kisika v zraku znaša vedno okrog 21%. Hiperventilacija nam omogoča, da izločimo večjo količino CO2, kar pomeni, da bo ob zadrževanju vdiha naše telo pozneje nakopičilo toliko CO2, da nam bo njegova količina dala znak po potrebi vdiha novega čistega zraka. Po drugi strani pa organi, celice za svojo življenjsko aktivnost porabljajo kisik. Močno znižanje CO2 v telesu povzroči vasokonstrikcijo (skrčenje žil), kar lahko rezultira v zmanjšanem obvladovanju motoričnih funkcij ali nezavesti, tudi brez zadrževanja sape.
Delni (parcialni) tlak kisika, ki v plinski zmesi zraka sestavlja njegov absolutni tlak, s porabo pada. Ko pade njegova količina pod neko mejo (približno 6 - 7%), pade človek (potapljač) v nezavest brez kakršnega koli predhodnega znaka, opozorila. Zakaj se to in tako zgodi, sta meni znani dve teoriji:
Po prvi kisik več ne more premagovati ovire, tanke membrane ki se nahaja med pljučnim mešičkom (alveolom) in tanko krvno žilo (kapilaro), ki obdaja pljučni mešiček. Kri ne sprejema več kisika in z njim ne more več oskrbovati organov, celic.
Po drugi pa nastane razlika med tlakom kisika v pljučih, pljučnih mešičkih (alveolih) in tlakom kisika v krvi, kar sproži efekt vakuuma in kisik v pljučih, pljučnih mešičkih posesa kisik iz krvi, tkiv, celic, kar povzroči v trenutku zelo hitro pomanjkanje kisika in nezavest.
Pri potapljanju na dah pa se ta nevarnost še poveča zaradi povečevanja pritiska okolja (hidrostatičnega pritiska). Ta pritisk deluje tudi na naše telo, pljuča, ki se skrčijo (zmanjša se jim prostornina), kar po Boyle-Mariotovem zakonu pomeni, da se na drugi strani poveča pritisk plina, plinske zmesi. Ker je kisik sestavni del plinske zmesi zraka, to pomeni, da se poveča njegov parcialni tlak, kar povzroči, da se hipoksija pojavi kasneje. Lahko bi pomislili: »fino potopimo se globlje, več zraka (kisika) bomo imeli«. Ne pozabite, moramo se vrniti tudi na površje. Tu nastane obratna reakcija. S povratkom na površino hidrostatični tlak pada in tudi parcialni tlak kisika v naših pljučih. Kaj se zgodi? Običajno tik pod površjem (2m-4m) ali še manj, pade parcialni tlak kisika pod kritično točko in človek (potapljač) pade v trenutku v nezavest.
Če je pred nekaj leti veljalo pravilo, da je hiperventilacija dobra, je danes ravno obratno. Hiperventilacija ni priporočljiva in tudi dokazano je, da ne podaljšuje apnee ob enem pa močno poviša nevarnost hipoksije. Priporoča se par (dva, tri) globokih vdihov in izdihov, za trenutek zadržana sapa, izdih, ponoven globok vdih in potop.
Iz varnostnih razlogov, se priporoča nevtralna obtežitev nekje na 5 – 10 metrov globine, da nas v primeru nenadne nezavesti v zadnjih metrih dvigne na površje.
Avtor: Andrej F.
Vir: http://www.h2oteam.com/
Naj na začetku razložim dve v naslovu zapisani tujki: hiperventilacija in hipoksija.
Vsi, ki radi gledate oddaje o potapljanju in opazujete potapljače pri njihovem delu, ste že kdaj opazovali podvodne lovce, potapljače na dah in ste verjetno že velikokrat opazili, da se vsi potapljači pred potopom na dah nadihavajo – hiperventilirajo. Hiperventilacija je torej več hitrih zaporednih vdihov, ki povzroči zmanjšanje koncentracije CO2 v telesu.
Hipoksija je pomanjkanje kisika, katere posledica je nezavest in na kraju tudi motena popolna preskrba organizma s kisikom (anoksija), ki ji sledi odmiranje določenih življenjsko pomembnih organov in smrt. To je osnovni vzrok, zaradi česa ljudje po daljšem času bivanja brez zraka umrejo (se utopijo, … ). To pa je tudi ena izmed največjih nevarnosti pri potapljanju na dah in tudi pri potapljanju z jeklenko.
Potapljači na dah z namenom podaljšati bivanje pod vodo prisiljujejo, zadržujejo vdihnjen zrak čimdalje je mogoče. Zrak je plinska zmes, ki ga sestavljajo med drugimi plini tudi kisik (plin ki daje energijo celicam) in dušik. Zanimivo je, da nam signal za dihanje ne da znižana količine kisika v krvi temveč povečana koncentracija CO2.
Potapljači z nadihavanjem (hiperventiliranjem) ne morejo povečati količine kisika v krvi saj to tako praktično, kot teoretično, ni mogoče. Količina kisika v zraku znaša vedno okrog 21%. Hiperventilacija nam omogoča, da izločimo večjo količino CO2, kar pomeni, da bo ob zadrževanju vdiha naše telo pozneje nakopičilo toliko CO2, da nam bo njegova količina dala znak po potrebi vdiha novega čistega zraka. Po drugi strani pa organi, celice za svojo življenjsko aktivnost porabljajo kisik. Močno znižanje CO2 v telesu povzroči vasokonstrikcijo (skrčenje žil), kar lahko rezultira v zmanjšanem obvladovanju motoričnih funkcij ali nezavesti, tudi brez zadrževanja sape.
Delni (parcialni) tlak kisika, ki v plinski zmesi zraka sestavlja njegov absolutni tlak, s porabo pada. Ko pade njegova količina pod neko mejo (približno 6 - 7%), pade človek (potapljač) v nezavest brez kakršnega koli predhodnega znaka, opozorila. Zakaj se to in tako zgodi, sta meni znani dve teoriji:
Po prvi kisik več ne more premagovati ovire, tanke membrane ki se nahaja med pljučnim mešičkom (alveolom) in tanko krvno žilo (kapilaro), ki obdaja pljučni mešiček. Kri ne sprejema več kisika in z njim ne more več oskrbovati organov, celic.
Po drugi pa nastane razlika med tlakom kisika v pljučih, pljučnih mešičkih (alveolih) in tlakom kisika v krvi, kar sproži efekt vakuuma in kisik v pljučih, pljučnih mešičkih posesa kisik iz krvi, tkiv, celic, kar povzroči v trenutku zelo hitro pomanjkanje kisika in nezavest.
Pri potapljanju na dah pa se ta nevarnost še poveča zaradi povečevanja pritiska okolja (hidrostatičnega pritiska). Ta pritisk deluje tudi na naše telo, pljuča, ki se skrčijo (zmanjša se jim prostornina), kar po Boyle-Mariotovem zakonu pomeni, da se na drugi strani poveča pritisk plina, plinske zmesi. Ker je kisik sestavni del plinske zmesi zraka, to pomeni, da se poveča njegov parcialni tlak, kar povzroči, da se hipoksija pojavi kasneje. Lahko bi pomislili: »fino potopimo se globlje, več zraka (kisika) bomo imeli«. Ne pozabite, moramo se vrniti tudi na površje. Tu nastane obratna reakcija. S povratkom na površino hidrostatični tlak pada in tudi parcialni tlak kisika v naših pljučih. Kaj se zgodi? Običajno tik pod površjem (2m-4m) ali še manj, pade parcialni tlak kisika pod kritično točko in človek (potapljač) pade v trenutku v nezavest.
Če je pred nekaj leti veljalo pravilo, da je hiperventilacija dobra, je danes ravno obratno. Hiperventilacija ni priporočljiva in tudi dokazano je, da ne podaljšuje apnee ob enem pa močno poviša nevarnost hipoksije. Priporoča se par (dva, tri) globokih vdihov in izdihov, za trenutek zadržana sapa, izdih, ponoven globok vdih in potop.
Iz varnostnih razlogov, se priporoča nevtralna obtežitev nekje na 5 – 10 metrov globine, da nas v primeru nenadne nezavesti v zadnjih metrih dvigne na površje.
Avtor: Andrej F.
Vir: http://www.h2oteam.com/
Po laično - padel je v nezavest, najverjetneje pri vračanju na površino, ampak zaradi negativne plovnosti potonil nazaj na tla. Tisti, ki je bil z njim ni bil enako pripravljen, da bi lahko šel na enako globino ga reševat, verjetno ga pa med samim potopom niti ni tako spremljal, da bi mu šel nasproti pri vračanju na vrh.
