Ker se po forumu še kar naprej širijo debele nemarne laži o Robertu Malone-u kot izumitelju mRNA cepiv, za katere je seveda najbolj zaslužen naš YouTube strokovnjak, AndY1, sem si vzel pravico objaviti prispevek ge. Nataše Karas Kuželički na to temo, da bodo zadeve jasne ostalim, ki še niso zapadli v brezglavo iskanje bedarij in teorij zarot. Citiram.
"V zadnjih dneh smo dobile kar nekaj vprašanj naših članov na temo videa, v katerem Robert Malone odsvetuje cepljenje otrok proti SARS-CoV2. Videa zaradi pravil skupine ne moremo objaviti, zato na kratko povzemam omenjeni posnetek. V posnetku R. Malone, ki trdi, da je izumitelj mRNA cepiv, postavi več nedokazanih trditev o škodljivosti cepljenja za otroke. V bistvu prav za nobeno izmed svojih trditev ne predoči dokaza – gledalec naj bi mu verjel zgolj na osnovi dejstva, da je eden izmed izumiteljev mRNA cepiv.
Naj najprej povem, da nobena izmed trditev g. Malonea ni znanstveno dokazana in da jih ne podpirajo niti njegove lastne raziskave, niti raziskave drugih znanstvenikov. Mnogi se sprašujejo, zakaj bi nekdo, ki je izumil mRNA cepiva, tako zavzeto nastopal proti njim – in jih posledično skrbi, da je vzrok v tem, da so le-ta res nevarna.
Motive za take nastope g. Malonea v javnosti lahko razumemo, samo če poznamo zgodovino razvoja mRNA cepiv, ki pa je zelo dolga in zapletena. Leta 1987 je Malone izvedel poskus v katerem je človeške celice izpostavil maščobnim kapljicam, ki so vsebovale molekule mRNA. Omenjene celice so sprejele mRNA in začele proizvajati protein, ki ga je le-ta kodirala. Takrat je bil Malone še študent na Salk institute v Kaliforniji, je pa spoznal, da ima mRNA potencial kot zdravilo. Ta poskus je bil zgolj prvi korak izmed mnogih v razvoju mRNA cepiv, ki jih uporabljamo danes. Potrebno se je zavedati, da je do današnjih cepiv pripeljalo delo na stotine znanstvenikov v obdobju več kot 30 let, ki so delovali pred in po Maloneju, kar si lahko preberete v članku, ki ga pripenjam spodaj. Taki podvigi enostavno ne morejo biti in tudi nikoli niso bili delo zgolj enega samega človeka, zato tudi zaslug ne moremo pripisati enemu samemu znanstveniku.
Čeprav je bil opisani eksperiment pomemben, pa je temeljil na predhodnih raziskavah mRNA, kot tudi različnih dostavnih sistemov za njo, ki so se začele že v 60ih letih 20. stoletja. Že leta 1978 (desetletje pred Maloneom) pa so znanstveniki prvič uporabili liposome kot dostavni sistem za mRNA v mišje in človeške celice. Leta kasneje je Malone za dostavo mRNA uporabil pozitivno nabite liposome, ki so se bolje vezali na mRNA molekule, in so omogočali boljšo stabilnost mRNA. Za razvoj omenjenih liposomov je zaslužen biokemik Philip Felgner. Kljub temu, da je Maloneju (s Felgnerjevo pomočjo) uspelo v človeške celice in žabje zarodke uspešno vnesti mRNA, pa mu nikoli ni uspelo pridobiti doktorata znanosti, zaradi spora s svojim mentorjem Inderjem Vermo. Zaradi tega je 1989 zapustil Salk institute in se zaposlil v start-up podjetju Vical, kjer je delal skupaj s Felgnerjem. Leta 1990 je Verma postal član upravnega odbora Vicala in Malone trdi, da je Verma sklenil dogovor z Vicalom in je zato vse avorske pravice za omenjeno mRNA tehnologijo pridobil Vical. Maloneu tak dogovor ni bil všeč, saj je bil zdaj naveden kot eden izmed izumiteljev mRNA tehnologije, če pa bi patent dobil Salk institue bi vse avtorske pravice pripadle Maloneu. Po tem ko se je zaradi omenjenih pravic sprl še s Felgnerjem je Malone zapustil Vical in končal medicinsko fakulteto. Po končani fakulteti se je spet poskušal zaposliti v znanosti, vendar je bil neuspešen pri pridobivanju projektov in financiranja, zato je leta 2001 dokončno obupal in se zaposlil v farmacevtski industriji in svetovanju. Od takrat se v resnici več ne ukvarja z znanostjo.
Čeprav je pri razvoju mRNA sodelovalo na stotine znanstvenikov, pa se danes večina znanstvene skupnosti strinja, da je najbolj prebojno odkritje, ki je omogočilo uporabo mRNA cepiv v klinični praksi, prišlo s strani dveh znanstvenikov, ki sta bila zaposlena na University of Pennsylvania, in sicer Katalin Kariko in Drew Weissman. Namreč do takrat je bila glavna ovira za uporabo mRNA cepiv pri človeku to, da je sintetična mRNA v cepivu pri testnih živalih izzvala burno vnetno reakcijo, saj je telo mRNA prepoznalo kot telesu tujo snov. Kariko in Weissman sta enega izmed nukleotidov, ki sestavljajo mRNA, uridin, zamenjala z njegovim analogom pseudouridinom, kar je preprečilo vnetno reakcijo, saj telo ni prepoznalo mRNA kot tujek. Zaradi omenjenega odkritja, se danes Kariko in Weissman najpogosteje omenjata kot kandidata za Nobelovo nagrado. Več o razvoju in več kot 30 letni zgodovini mRNA cepiv si lahko preberete v članku, ki je nedavno izšel v reviji Nature: https://www.nature.com/articles/d41586-021-02483-w
Malone je še danes prepričan, da bi mu morali pripisati večino zaslug za izum mRNA cepiv, čeprav je jasno, da čeprav je bil njegov prispevek pomemben v začetnih fazah razvoja, njegove formulacije še zdaleč niso bile primerne za uporabo pri ljudeh, predvsem zaradi varnostnih razlogov. Nasprotno pa je Katalin Kariko, ki ji mnogi pripisujejo največje zasluge za razvoj uporabnih mRNA cepiv, skromno izjavila: “Everyone just incrementally added something — including me.”
Danes, ko je znanost postala izjemno kompleksna, so vsa velika odkritja delo večjega števila znanstvenikov ali celo več generacij znanstvenikov in nekako ni prostora za »osamljene jezdece«, ki si želijo pripisati vse zasluge. Lahko bi sklepali, da so mogoče trenutne izjave g. Malonea zgolj posledica zagrenjenosti in zamer iz preteklosti, ne pa resničnega znanja in ekspertize."
"V zadnjih dneh smo dobile kar nekaj vprašanj naših članov na temo videa, v katerem Robert Malone odsvetuje cepljenje otrok proti SARS-CoV2. Videa zaradi pravil skupine ne moremo objaviti, zato na kratko povzemam omenjeni posnetek. V posnetku R. Malone, ki trdi, da je izumitelj mRNA cepiv, postavi več nedokazanih trditev o škodljivosti cepljenja za otroke. V bistvu prav za nobeno izmed svojih trditev ne predoči dokaza – gledalec naj bi mu verjel zgolj na osnovi dejstva, da je eden izmed izumiteljev mRNA cepiv.
Naj najprej povem, da nobena izmed trditev g. Malonea ni znanstveno dokazana in da jih ne podpirajo niti njegove lastne raziskave, niti raziskave drugih znanstvenikov. Mnogi se sprašujejo, zakaj bi nekdo, ki je izumil mRNA cepiva, tako zavzeto nastopal proti njim – in jih posledično skrbi, da je vzrok v tem, da so le-ta res nevarna.
Motive za take nastope g. Malonea v javnosti lahko razumemo, samo če poznamo zgodovino razvoja mRNA cepiv, ki pa je zelo dolga in zapletena. Leta 1987 je Malone izvedel poskus v katerem je človeške celice izpostavil maščobnim kapljicam, ki so vsebovale molekule mRNA. Omenjene celice so sprejele mRNA in začele proizvajati protein, ki ga je le-ta kodirala. Takrat je bil Malone še študent na Salk institute v Kaliforniji, je pa spoznal, da ima mRNA potencial kot zdravilo. Ta poskus je bil zgolj prvi korak izmed mnogih v razvoju mRNA cepiv, ki jih uporabljamo danes. Potrebno se je zavedati, da je do današnjih cepiv pripeljalo delo na stotine znanstvenikov v obdobju več kot 30 let, ki so delovali pred in po Maloneju, kar si lahko preberete v članku, ki ga pripenjam spodaj. Taki podvigi enostavno ne morejo biti in tudi nikoli niso bili delo zgolj enega samega človeka, zato tudi zaslug ne moremo pripisati enemu samemu znanstveniku.
Čeprav je bil opisani eksperiment pomemben, pa je temeljil na predhodnih raziskavah mRNA, kot tudi različnih dostavnih sistemov za njo, ki so se začele že v 60ih letih 20. stoletja. Že leta 1978 (desetletje pred Maloneom) pa so znanstveniki prvič uporabili liposome kot dostavni sistem za mRNA v mišje in človeške celice. Leta kasneje je Malone za dostavo mRNA uporabil pozitivno nabite liposome, ki so se bolje vezali na mRNA molekule, in so omogočali boljšo stabilnost mRNA. Za razvoj omenjenih liposomov je zaslužen biokemik Philip Felgner. Kljub temu, da je Maloneju (s Felgnerjevo pomočjo) uspelo v človeške celice in žabje zarodke uspešno vnesti mRNA, pa mu nikoli ni uspelo pridobiti doktorata znanosti, zaradi spora s svojim mentorjem Inderjem Vermo. Zaradi tega je 1989 zapustil Salk institute in se zaposlil v start-up podjetju Vical, kjer je delal skupaj s Felgnerjem. Leta 1990 je Verma postal član upravnega odbora Vicala in Malone trdi, da je Verma sklenil dogovor z Vicalom in je zato vse avorske pravice za omenjeno mRNA tehnologijo pridobil Vical. Maloneu tak dogovor ni bil všeč, saj je bil zdaj naveden kot eden izmed izumiteljev mRNA tehnologije, če pa bi patent dobil Salk institue bi vse avtorske pravice pripadle Maloneu. Po tem ko se je zaradi omenjenih pravic sprl še s Felgnerjem je Malone zapustil Vical in končal medicinsko fakulteto. Po končani fakulteti se je spet poskušal zaposliti v znanosti, vendar je bil neuspešen pri pridobivanju projektov in financiranja, zato je leta 2001 dokončno obupal in se zaposlil v farmacevtski industriji in svetovanju. Od takrat se v resnici več ne ukvarja z znanostjo.
Čeprav je pri razvoju mRNA sodelovalo na stotine znanstvenikov, pa se danes večina znanstvene skupnosti strinja, da je najbolj prebojno odkritje, ki je omogočilo uporabo mRNA cepiv v klinični praksi, prišlo s strani dveh znanstvenikov, ki sta bila zaposlena na University of Pennsylvania, in sicer Katalin Kariko in Drew Weissman. Namreč do takrat je bila glavna ovira za uporabo mRNA cepiv pri človeku to, da je sintetična mRNA v cepivu pri testnih živalih izzvala burno vnetno reakcijo, saj je telo mRNA prepoznalo kot telesu tujo snov. Kariko in Weissman sta enega izmed nukleotidov, ki sestavljajo mRNA, uridin, zamenjala z njegovim analogom pseudouridinom, kar je preprečilo vnetno reakcijo, saj telo ni prepoznalo mRNA kot tujek. Zaradi omenjenega odkritja, se danes Kariko in Weissman najpogosteje omenjata kot kandidata za Nobelovo nagrado. Več o razvoju in več kot 30 letni zgodovini mRNA cepiv si lahko preberete v članku, ki je nedavno izšel v reviji Nature: https://www.nature.com/articles/d41586-021-02483-w
Malone je še danes prepričan, da bi mu morali pripisati večino zaslug za izum mRNA cepiv, čeprav je jasno, da čeprav je bil njegov prispevek pomemben v začetnih fazah razvoja, njegove formulacije še zdaleč niso bile primerne za uporabo pri ljudeh, predvsem zaradi varnostnih razlogov. Nasprotno pa je Katalin Kariko, ki ji mnogi pripisujejo največje zasluge za razvoj uporabnih mRNA cepiv, skromno izjavila: “Everyone just incrementally added something — including me.”
Danes, ko je znanost postala izjemno kompleksna, so vsa velika odkritja delo večjega števila znanstvenikov ali celo več generacij znanstvenikov in nekako ni prostora za »osamljene jezdece«, ki si želijo pripisati vse zasluge. Lahko bi sklepali, da so mogoče trenutne izjave g. Malonea zgolj posledica zagrenjenosti in zamer iz preteklosti, ne pa resničnega znanja in ekspertize."
Nazadnje urejeno: