Ženska se je krizi prilagodila, moški se izgublja
Očitno je, da se na področju spolnih vlog dogajajo dramatične spremembe. Anton Komat v novi knjigi Simbiotski človek opisuje: »V sodobnem ‘moškem’ polu družbe vse bolj prevladujejo brezciljna apatija, brezvoljna vodljivost, nezainteresiranost, krotka pridnost, nekritična ubogljivost, vse manj je zdrave agresivnosti in aktivnega zanimanja za ženski spol, mladi moški se vse bolj feminizirajo v modnih trendih in fizični podobi. Po drugi strani se zdi, da ženske čedalje bolj ‘vdirajo’ v vse pore družbenega življenja, so vse bolj emancipirane in agresivne, vse več jih je samohranilk in vse več jih pogosto menja partnerje.« Lahko vzroke umika moških na celi fronti iščemo zunaj socioloških okvirov? Je mogoče, da izgubljajo stik z možatostjo zaradi delovanja pesticidov? Znano je, da sta se v štiridesetih letih število semenčic in količina testosterona pri sodobnih moških zmanjšala za polovico. Kaj spremenjena človekova duševnost in patološka endokrinologija v povezavi s sintetičnimi kemikalijami, ki imajo značaj hormonskih motilcev, pomenita za prihodnost civilizacije?
Spol je biološko in predvsem psihološko, šele posledično kulturno dejstvo.« Tako mag. Roman Vodeb, teoretski psihoanalitik. »Anatomija spolnih organov deklico kot ‘ne-celo’ (torej ‘že-kastrirano’ spontano, skozi míslenje anatomije spolnih organov, pahne v znameniti ženski narcizem oziroma v ujetost v moški pogled. Če se s svojim konstitutivnim ‘genitalnim hendikepom’ kot deklica ne sprijazni, se mu ne more upreti drugače, kot da se – če je življenjska situacija primerna – zgleduje po moških in postane falično tekmovalna. Deček v ojdipalni kastracijski bojazni nima druge izbire, kot da se proti očetu, ki je tudi njegov ideal, bojuje. Njegova tekmovalnost in bojevitost sta psihoanalitično gledano – vezani na koncept kastracije. Dekličina falična tekmovalnost, ki se zahteva od moderne ženske, pa temelji na zgledovanju po moških, ki izvira iz infantilnega oziroma ojdipalnega zavidanja penisa. Kultura ženski tekmovalnost in emancipiranost dobesedno vsiljuje.«
BITI TIPIČNI MOŠKI JE LUKSUZ
Da o tipični ženski in moškem odloča kultura, poudarjajo vse sodobnejše družboslovne analize. »Študija Why can't a man be more like a woman, objavljena letos v Journal of Personality and Social Psychology, na podlagi analize vzorca 17.637 odraslih moških 55 narodnosti opozarja, da so v razvitih zahodnih družbah razlike med moškimi in ženskami bistveno bolj poudarjene kot v tradicionalnih kulturah. To je v nasprotju z razlago, da imamo sodobni moški in ženske enake življenjske in delovne razmere ter zato postajamo karakterno enaki, medtem ko v tradicionalnih kulturah še vedno obstaja stroga delitev vlog. Raziskovalci to pojasnjujejo s tem, da je biti ‘tipični’ moški pravzaprav luksuz,« pravi dr. Metka Kuhar, raziskovalka s fakultete za družbene vede. »V tradicionalnih kulturah je bistveno golo preživetje, zato morajo moški potlačiti tiste prirojene karakterne značilnosti, ki ne pripomorejo k preživetju (denimo močna agresivnost), in razviti bolj 'ženske' značilnosti, kot so prilagodljivost, vestnost in zanesljivost.«
MOŠKI SO ŽENSKE 21. STOLETJA
Je problematiziranje vloge sodobnega moškega pretirano in pojem pravega moškega še ni zrel za resno razpravo? »Nikakor,« meni Metka Kuhar. »Definicija možatosti se je v štiridesetih letih spremenila.« Stavek, da so moški ženske 21. stoletja, je izrekel menedžer podjetja Boss Models, sociologi so skrb moških za videz imenovali z besedo feminizacija. »Naraščanje moške obremenjenosti s telesno podobo v sodobnosti, ko vloga moških v družbi ni več jasno definirana, lahko razložimo kot potrebo po nedvoumnem razkazovanju možatosti skozi videz.«
Moški pa niso čedalje bolj na spolzkih tleh le glede svoje samopodobe, temveč tudi identitete. »Z napredkom znanosti in delom žensk izginjajo tri ključna področja razlikovanja med spoloma: vojskovanje, preskrba družine, spočetje otrok,« opisuje Metka Kuhar. Ženske aktivno vlogo prevzemajo tudi, ko sta v igri izbiranje in zapeljevanje. Po mnenju Metke Kuhar zaradi novih zahtev, s katerimi se sodobni moški srečujejo – od njih se ne pričakuje le popolno telo, temveč občutljivost, čedalje večji so pritiski, da morajo zadovoljiti partnerko, predvsem seksualno – ni več enostavno biti moški.
TAVANJE PO IDENTITETAH
»Teza, ki sem jo nekje ujel, se glasi, da se moški v velikih krizah ne znajdejo tako kot ženska. In sodobni svet je dejansko ena sama velika kriza. Ženska se je prilagodila, postala je moškinja – moški pa se je izgubil. Drugače rečeno: postal je feminilnost (poženščenje). Kot tak ni všeč ne ženskam ne samemu sebi. Zato tava po identitetnih idealih,« piše Roman Vodeb.
»Moški strah je nezaveden. Na zavestni ravni se njegov nezavedni strah obrača v svoje nasprotje – to je v pretirano in nemalokrat lažno samozavest. Moški se na videz vede, kot da je vsemu kos, kot da mu je jasno, kaj sodobna ženska zahteva od njega – v resnici pa so moški iz generacije v generacijo bolj zmedeni, preplašeni in vse bolj krotki. Krotke jih delajo tudi življenjske situacije, ko ne vedo, ali bodo jutri zaslužili temeljni falični atribut, ki ga danes simbolno lahko dajejo ženski – denar. Moški se v tej družbeni situaciji kratko malo težko znajdejo – hkrati pa si svoje zagate ne priznajo. Prežeti so z lažno samozavestjo, v njihovem nezavednem pa je nemalokrat velika zmeda. Onstran te kronične, če že ne kar arhetipske moške (slovenske) zmedenosti tičita seveda dečkov odnos z materjo in odnos njegove matere do svojega moža, dečkovega očeta. Povprečni slovenski oče največkrat namreč ni prav dobra identifikacijska popotnica za svojega sina. Svojevrstno je zmedena tudi očetova hči – mislim na povprečno slovensko žensko. Če je deklica rasla ob ‘ne-dovolj-dobrem’ liku očeta in nergavi materi, ki je očetu nenehno na neki način ‘pila kri’, se seveda kot ženska v svojem odnosu z možem oz. partnerjem ne znajde. Nezavedno je pomirjena le, če je njen mož (partner) ‘dovolj slab’ – tak, kot je bil njen infantilno ljubljeni oče.«
SIMBOLNI RED
Po besedah sogovornika je kruti kapitalizem z diktatom denarja opravil svoje. »Nezavedni simbolni procesi so postali zmedeni in nekompatibilni med spoloma. Falos je simbol moškega spolnega organa – faličen je npr. tudi denar. Simbolni red je lahko med spoloma zelo kompatibilen, če lahko moški daje ženski (dobrine, varnost, denar … – ženska pa (kompatibilno) sprejema. Danes pa sodobna emancipirana ženska že vse ima. Le kaj ji moški sploh lahko še daje – razen ‘organa’, ki njej na telesu manjka (in sperme za oploditev)? Sodobna ženska v resnici ne potrebuje moža, temveč donatorja sperme za svoje sinove, ki bodo obsojeni na ‘zbeganost’, ker ne bodo imeli ideala v svojem očetu, in za hčere, ki bodo, ko bodo odrasle, iskale svoje ‘copataste’ ideale. O ‘pravem moškem’ počasi ne bo ne duha ne sluha.«
KEMIČNA KASTRACIJA
Ali so družbena dogajanja in čedalje večja nekompatibilnost med spoloma dejansko posledica emancipacije žensk ali pač ženske niso izgubile, torej spremenile, identitete, temveč le vstopile v izpraznjen družbeni prostor. Če je to res, je nekaj narobe s sodobnimi moškimi. Kaj jim jo je torej zagodlo? Ekolog Anton Komat meni, da je odgovor pri roki, izjemno verodostojen in empirično dokazljiv. Tisto, kar manjka sodobnim mladim moškim, je testosteron, spolni hormon, ki moškega v popolnosti družbeno definira.
»Na prvi pogled imata dve popolnoma različni resnici, o feminizaciji zahodne kulture in o učinkih okoljskih estrogenov, jasno prepoznavni skupni imenovalec,« povzema Anton Komat v knjigi Simbiotski človek. »Danes je stroka prepoznala vsaj 51 sintetičnih kemikalij, ki delujejo kot hormonski motilci. No, da ne boste mislili, da smo s prepovedjo uporabe DDT in PCB izločili te kemikalije iz okolja. Poleg tega, da bodo še vrsto let prisotne v živih organizmih in v okolju, naj dodam, da imamo danes v Sloveniji v prosti prodaji in neomejeni uporabi pet pesticidov, ki so prepoznani kot hormonski motilci prve skupine, torej najbolj nevarni po kvalifikaciji EU. To so fungicidi: tiram, cineb in vinklozolin ter herbicidi: linuron in alaklor. Pred kratkim prepovedani atrazin je še vedno velik problem, saj ostanki v podtalnici marsikje v Sloveniji ob določenem času presegajo 20-kratne dopustne vrednosti po standardih EU.«
ŽABCI SO ŽABE
Raziskovalec Tyrone Hayes je s skupino kolegov z Univerze Kalifornija proučeval vpliv atrazina na razvoj žab vrste Xenopus leavis. Ugotovitve so bile presenetljive. »Že pri koncentraciji 0,1 ppb – povedano razumljiveje je to toliko kot zrnce mivke v olimpijskem bazenu – so se samcem poleg testisov razvili še ovariji. Nastala so dvospolna žabja bitja, in to natančno pri mejni koncentraciji, ki je še dopustna za človeško populacijo,« razlaga Anton Komat. »Pri koncentraciji več kot 1 ppb je bolj dramatično: samcem se sploh ni razvil (ali pa se je, vendar je bil nepopoln) grlni organ, zvočni mehur za okrepitev kvakanja, s katerim privabljajo samice. Dokončno so se poslovili od moškosti, ko so jih prestavili v vodo s koncentracijo atrazina 25 ppb, pri kateri je njihov testosteron strmoglavil na minimum in so jih preplavili estrogeni hormoni. Žabci so postali žabe.«
Vzrok za preplah? Nedvomno. Hormonski sistem, ki določa razvoj in bodoči videz samca ali samice, je pri vseh vretenčarjih, tudi pri človeku, identičen. Razlika je samo v hitrosti, ki jo odreja dinamika izmenjave generacij – pri človeku je to približno tri generacije na sto let.
MRTVA HRANA
Kemični sovražnik ne preži samo v škropilnicah kemičnih gnojil, ampak tudi v hrani. »Odrasli moški še vedno pojedo največ mesa in mesnih izdelkov, tako da so v prehranjevalni verigi žrtve tehnoloških postopkov v živinoreji in mesnopredelovalni industriji. Meso nanje dozdevno deluje kot poživilo, a dolgoročno obremenjuje organizem s presnovnimi ostanki, pesticidi, hormoni, težkimi kovinami, antibiotiki ter drugimi presnovno nerazgradljivimi in neizločljivimi kemikalijami, kar slabi njihovo spolno moč. Izgublja pa se tudi seksualna želja. Osnovni problem sta kemično in s sevanjem onesnaženo okolje ter onesnažena, industrijsko predelana in biološko mrtva prehrana večine moških. Večinoma uživajo preveč živalskih beljakovin z mesom, mesnimi izdelki in siri ter popijejo preveč alkoholnih in umetno slajenih gaziranih pijač ter kave pa tudi jedi iz mikrovalovke, kar je vse dokaj hitra pot k zmanjšanju libida in plodnosti,« razlaga Polona Kovič, ki se intenzivno ukvarja z zdravo prehrano.
NAPAD NA PLODNOST
Tarča delovanja hormonskih motilcev je nevroendokrini sistem, natančneje biološki informacijski splet, ki regulira najvitalnejše procese razvoja in življenja organizmov. »Moški spol je izpostavljen hormonskim motilcem prek matere v fetalnem obdobju in v času do prenehanja dojenja, pozneje pa neposredno iz okolja. Bistvenega pomena so t. i. sertolijeve celice, ki imajo osrednjo vlogo pri razvoju testisov in poznejši maskulinizaciji. Pri tem je bistvenega pomena povečanje števila sartolijevih celic, ki ga regulira gonadotropni hormon hipofize FSH. Drugi gonadotropni hormon hipofize LH sproža razvoj leydigovih celic, ki sintetizirajo testosteron,« opisuje Anton Komat.
Mešanica pesticidov in nitratov ima izjemen hormonsko disruptivni učinek z blokiranjem hormonskih receptorjev v celicah spolnih žlez. »Že najmanjše količine ksenoestrogenov z zmanjšanjem števila sertolijevih celic dolgoročno povzročajo oligospermijo (sterilnost), z zmanjšanjem števila leydigovih celic pa zmanjšano produkcijo testosterona,« razloži sogovornik. »V zadnjih štiridesetih letih se je število semenčic pri zahodnih moških zmanjšalo kar za polovico. Moška neplodnost se je zaradi tega povečala kar za štirikrat, s štirih odstotkov leta 1965 na več kot deset odstotkov leta 1982, danes je 16-odstotna. Čedalje bolj se znižuje tudi starost neplodnih moških. Zdaj jih otrok ni sposobna imeti že približno četrtina.«
KEMIČNI UDAR NA LIBIDO
Če oligospermija pomeni uničenje reproduktivne funkcije človeške vrste, pa ima padec testosterona, ki je v moški populaciji prav tako 50-odstoten, dramatične posledice za sodobno civilizacijo. Tako je zaokrožena populacijska slika estrogene poplave in blokade androgenih potencialov moškega spola. »Končna posledica je feminizacija moških oziroma njihovo postopno kastriranje,« pravi Anton Komat.
»Če sodobni medicini še nekako uspe pokrpati naraščajoče prirojene napake in oligospermijo z umetno oploditvijo, pa tega ne zmore več popraviti pri padcu testosterona. Količina tega definira presežek libida, ki gre v kulturno in civilizacijsko reprodukcijo, ki da vzgon mentalni energiji in ustvarjalnosti, novim idejam in odgovornemu delu. Ker pa se je količina zmanjšala za polovico, imamo danes anomijo, razpad vrednosti in dezintegracijo družbe, razrvanost medčloveških odnosov, namesto reševanja problemov njihovo pometanje pod preprogo, popolno resignacijo in vulgarno ritualizacijo, amoralnost poslovnežev in nenačelnost politikov, brezglavo potrošništvo in uničevanje okolja, brezciljni hedonizem in pomanjkanje solidarnosti. Večina tradicionalnih ‘moških’ vrednosti je v razsulu. Sesuvanje testosteronske potence zaradi ksenoestrogenov?«
Je družbena škoda nepopravljiva? Je prihodnost preživetja človeka že zapravljena? Ali zlo rušilnega delovanja hormonskih motilcev sploh koga zanima?
vir: Delo/Ona
Očitno je, da se na področju spolnih vlog dogajajo dramatične spremembe. Anton Komat v novi knjigi Simbiotski človek opisuje: »V sodobnem ‘moškem’ polu družbe vse bolj prevladujejo brezciljna apatija, brezvoljna vodljivost, nezainteresiranost, krotka pridnost, nekritična ubogljivost, vse manj je zdrave agresivnosti in aktivnega zanimanja za ženski spol, mladi moški se vse bolj feminizirajo v modnih trendih in fizični podobi. Po drugi strani se zdi, da ženske čedalje bolj ‘vdirajo’ v vse pore družbenega življenja, so vse bolj emancipirane in agresivne, vse več jih je samohranilk in vse več jih pogosto menja partnerje.« Lahko vzroke umika moških na celi fronti iščemo zunaj socioloških okvirov? Je mogoče, da izgubljajo stik z možatostjo zaradi delovanja pesticidov? Znano je, da sta se v štiridesetih letih število semenčic in količina testosterona pri sodobnih moških zmanjšala za polovico. Kaj spremenjena človekova duševnost in patološka endokrinologija v povezavi s sintetičnimi kemikalijami, ki imajo značaj hormonskih motilcev, pomenita za prihodnost civilizacije?
Spol je biološko in predvsem psihološko, šele posledično kulturno dejstvo.« Tako mag. Roman Vodeb, teoretski psihoanalitik. »Anatomija spolnih organov deklico kot ‘ne-celo’ (torej ‘že-kastrirano’ spontano, skozi míslenje anatomije spolnih organov, pahne v znameniti ženski narcizem oziroma v ujetost v moški pogled. Če se s svojim konstitutivnim ‘genitalnim hendikepom’ kot deklica ne sprijazni, se mu ne more upreti drugače, kot da se – če je življenjska situacija primerna – zgleduje po moških in postane falično tekmovalna. Deček v ojdipalni kastracijski bojazni nima druge izbire, kot da se proti očetu, ki je tudi njegov ideal, bojuje. Njegova tekmovalnost in bojevitost sta psihoanalitično gledano – vezani na koncept kastracije. Dekličina falična tekmovalnost, ki se zahteva od moderne ženske, pa temelji na zgledovanju po moških, ki izvira iz infantilnega oziroma ojdipalnega zavidanja penisa. Kultura ženski tekmovalnost in emancipiranost dobesedno vsiljuje.«
BITI TIPIČNI MOŠKI JE LUKSUZ
Da o tipični ženski in moškem odloča kultura, poudarjajo vse sodobnejše družboslovne analize. »Študija Why can't a man be more like a woman, objavljena letos v Journal of Personality and Social Psychology, na podlagi analize vzorca 17.637 odraslih moških 55 narodnosti opozarja, da so v razvitih zahodnih družbah razlike med moškimi in ženskami bistveno bolj poudarjene kot v tradicionalnih kulturah. To je v nasprotju z razlago, da imamo sodobni moški in ženske enake življenjske in delovne razmere ter zato postajamo karakterno enaki, medtem ko v tradicionalnih kulturah še vedno obstaja stroga delitev vlog. Raziskovalci to pojasnjujejo s tem, da je biti ‘tipični’ moški pravzaprav luksuz,« pravi dr. Metka Kuhar, raziskovalka s fakultete za družbene vede. »V tradicionalnih kulturah je bistveno golo preživetje, zato morajo moški potlačiti tiste prirojene karakterne značilnosti, ki ne pripomorejo k preživetju (denimo močna agresivnost), in razviti bolj 'ženske' značilnosti, kot so prilagodljivost, vestnost in zanesljivost.«
MOŠKI SO ŽENSKE 21. STOLETJA
Je problematiziranje vloge sodobnega moškega pretirano in pojem pravega moškega še ni zrel za resno razpravo? »Nikakor,« meni Metka Kuhar. »Definicija možatosti se je v štiridesetih letih spremenila.« Stavek, da so moški ženske 21. stoletja, je izrekel menedžer podjetja Boss Models, sociologi so skrb moških za videz imenovali z besedo feminizacija. »Naraščanje moške obremenjenosti s telesno podobo v sodobnosti, ko vloga moških v družbi ni več jasno definirana, lahko razložimo kot potrebo po nedvoumnem razkazovanju možatosti skozi videz.«
Moški pa niso čedalje bolj na spolzkih tleh le glede svoje samopodobe, temveč tudi identitete. »Z napredkom znanosti in delom žensk izginjajo tri ključna področja razlikovanja med spoloma: vojskovanje, preskrba družine, spočetje otrok,« opisuje Metka Kuhar. Ženske aktivno vlogo prevzemajo tudi, ko sta v igri izbiranje in zapeljevanje. Po mnenju Metke Kuhar zaradi novih zahtev, s katerimi se sodobni moški srečujejo – od njih se ne pričakuje le popolno telo, temveč občutljivost, čedalje večji so pritiski, da morajo zadovoljiti partnerko, predvsem seksualno – ni več enostavno biti moški.
TAVANJE PO IDENTITETAH
»Teza, ki sem jo nekje ujel, se glasi, da se moški v velikih krizah ne znajdejo tako kot ženska. In sodobni svet je dejansko ena sama velika kriza. Ženska se je prilagodila, postala je moškinja – moški pa se je izgubil. Drugače rečeno: postal je feminilnost (poženščenje). Kot tak ni všeč ne ženskam ne samemu sebi. Zato tava po identitetnih idealih,« piše Roman Vodeb.
»Moški strah je nezaveden. Na zavestni ravni se njegov nezavedni strah obrača v svoje nasprotje – to je v pretirano in nemalokrat lažno samozavest. Moški se na videz vede, kot da je vsemu kos, kot da mu je jasno, kaj sodobna ženska zahteva od njega – v resnici pa so moški iz generacije v generacijo bolj zmedeni, preplašeni in vse bolj krotki. Krotke jih delajo tudi življenjske situacije, ko ne vedo, ali bodo jutri zaslužili temeljni falični atribut, ki ga danes simbolno lahko dajejo ženski – denar. Moški se v tej družbeni situaciji kratko malo težko znajdejo – hkrati pa si svoje zagate ne priznajo. Prežeti so z lažno samozavestjo, v njihovem nezavednem pa je nemalokrat velika zmeda. Onstran te kronične, če že ne kar arhetipske moške (slovenske) zmedenosti tičita seveda dečkov odnos z materjo in odnos njegove matere do svojega moža, dečkovega očeta. Povprečni slovenski oče največkrat namreč ni prav dobra identifikacijska popotnica za svojega sina. Svojevrstno je zmedena tudi očetova hči – mislim na povprečno slovensko žensko. Če je deklica rasla ob ‘ne-dovolj-dobrem’ liku očeta in nergavi materi, ki je očetu nenehno na neki način ‘pila kri’, se seveda kot ženska v svojem odnosu z možem oz. partnerjem ne znajde. Nezavedno je pomirjena le, če je njen mož (partner) ‘dovolj slab’ – tak, kot je bil njen infantilno ljubljeni oče.«
SIMBOLNI RED
Po besedah sogovornika je kruti kapitalizem z diktatom denarja opravil svoje. »Nezavedni simbolni procesi so postali zmedeni in nekompatibilni med spoloma. Falos je simbol moškega spolnega organa – faličen je npr. tudi denar. Simbolni red je lahko med spoloma zelo kompatibilen, če lahko moški daje ženski (dobrine, varnost, denar … – ženska pa (kompatibilno) sprejema. Danes pa sodobna emancipirana ženska že vse ima. Le kaj ji moški sploh lahko še daje – razen ‘organa’, ki njej na telesu manjka (in sperme za oploditev)? Sodobna ženska v resnici ne potrebuje moža, temveč donatorja sperme za svoje sinove, ki bodo obsojeni na ‘zbeganost’, ker ne bodo imeli ideala v svojem očetu, in za hčere, ki bodo, ko bodo odrasle, iskale svoje ‘copataste’ ideale. O ‘pravem moškem’ počasi ne bo ne duha ne sluha.«
KEMIČNA KASTRACIJA
Ali so družbena dogajanja in čedalje večja nekompatibilnost med spoloma dejansko posledica emancipacije žensk ali pač ženske niso izgubile, torej spremenile, identitete, temveč le vstopile v izpraznjen družbeni prostor. Če je to res, je nekaj narobe s sodobnimi moškimi. Kaj jim jo je torej zagodlo? Ekolog Anton Komat meni, da je odgovor pri roki, izjemno verodostojen in empirično dokazljiv. Tisto, kar manjka sodobnim mladim moškim, je testosteron, spolni hormon, ki moškega v popolnosti družbeno definira.
»Na prvi pogled imata dve popolnoma različni resnici, o feminizaciji zahodne kulture in o učinkih okoljskih estrogenov, jasno prepoznavni skupni imenovalec,« povzema Anton Komat v knjigi Simbiotski človek. »Danes je stroka prepoznala vsaj 51 sintetičnih kemikalij, ki delujejo kot hormonski motilci. No, da ne boste mislili, da smo s prepovedjo uporabe DDT in PCB izločili te kemikalije iz okolja. Poleg tega, da bodo še vrsto let prisotne v živih organizmih in v okolju, naj dodam, da imamo danes v Sloveniji v prosti prodaji in neomejeni uporabi pet pesticidov, ki so prepoznani kot hormonski motilci prve skupine, torej najbolj nevarni po kvalifikaciji EU. To so fungicidi: tiram, cineb in vinklozolin ter herbicidi: linuron in alaklor. Pred kratkim prepovedani atrazin je še vedno velik problem, saj ostanki v podtalnici marsikje v Sloveniji ob določenem času presegajo 20-kratne dopustne vrednosti po standardih EU.«
ŽABCI SO ŽABE
Raziskovalec Tyrone Hayes je s skupino kolegov z Univerze Kalifornija proučeval vpliv atrazina na razvoj žab vrste Xenopus leavis. Ugotovitve so bile presenetljive. »Že pri koncentraciji 0,1 ppb – povedano razumljiveje je to toliko kot zrnce mivke v olimpijskem bazenu – so se samcem poleg testisov razvili še ovariji. Nastala so dvospolna žabja bitja, in to natančno pri mejni koncentraciji, ki je še dopustna za človeško populacijo,« razlaga Anton Komat. »Pri koncentraciji več kot 1 ppb je bolj dramatično: samcem se sploh ni razvil (ali pa se je, vendar je bil nepopoln) grlni organ, zvočni mehur za okrepitev kvakanja, s katerim privabljajo samice. Dokončno so se poslovili od moškosti, ko so jih prestavili v vodo s koncentracijo atrazina 25 ppb, pri kateri je njihov testosteron strmoglavil na minimum in so jih preplavili estrogeni hormoni. Žabci so postali žabe.«
Vzrok za preplah? Nedvomno. Hormonski sistem, ki določa razvoj in bodoči videz samca ali samice, je pri vseh vretenčarjih, tudi pri človeku, identičen. Razlika je samo v hitrosti, ki jo odreja dinamika izmenjave generacij – pri človeku je to približno tri generacije na sto let.
MRTVA HRANA
Kemični sovražnik ne preži samo v škropilnicah kemičnih gnojil, ampak tudi v hrani. »Odrasli moški še vedno pojedo največ mesa in mesnih izdelkov, tako da so v prehranjevalni verigi žrtve tehnoloških postopkov v živinoreji in mesnopredelovalni industriji. Meso nanje dozdevno deluje kot poživilo, a dolgoročno obremenjuje organizem s presnovnimi ostanki, pesticidi, hormoni, težkimi kovinami, antibiotiki ter drugimi presnovno nerazgradljivimi in neizločljivimi kemikalijami, kar slabi njihovo spolno moč. Izgublja pa se tudi seksualna želja. Osnovni problem sta kemično in s sevanjem onesnaženo okolje ter onesnažena, industrijsko predelana in biološko mrtva prehrana večine moških. Večinoma uživajo preveč živalskih beljakovin z mesom, mesnimi izdelki in siri ter popijejo preveč alkoholnih in umetno slajenih gaziranih pijač ter kave pa tudi jedi iz mikrovalovke, kar je vse dokaj hitra pot k zmanjšanju libida in plodnosti,« razlaga Polona Kovič, ki se intenzivno ukvarja z zdravo prehrano.
NAPAD NA PLODNOST
Tarča delovanja hormonskih motilcev je nevroendokrini sistem, natančneje biološki informacijski splet, ki regulira najvitalnejše procese razvoja in življenja organizmov. »Moški spol je izpostavljen hormonskim motilcem prek matere v fetalnem obdobju in v času do prenehanja dojenja, pozneje pa neposredno iz okolja. Bistvenega pomena so t. i. sertolijeve celice, ki imajo osrednjo vlogo pri razvoju testisov in poznejši maskulinizaciji. Pri tem je bistvenega pomena povečanje števila sartolijevih celic, ki ga regulira gonadotropni hormon hipofize FSH. Drugi gonadotropni hormon hipofize LH sproža razvoj leydigovih celic, ki sintetizirajo testosteron,« opisuje Anton Komat.
Mešanica pesticidov in nitratov ima izjemen hormonsko disruptivni učinek z blokiranjem hormonskih receptorjev v celicah spolnih žlez. »Že najmanjše količine ksenoestrogenov z zmanjšanjem števila sertolijevih celic dolgoročno povzročajo oligospermijo (sterilnost), z zmanjšanjem števila leydigovih celic pa zmanjšano produkcijo testosterona,« razloži sogovornik. »V zadnjih štiridesetih letih se je število semenčic pri zahodnih moških zmanjšalo kar za polovico. Moška neplodnost se je zaradi tega povečala kar za štirikrat, s štirih odstotkov leta 1965 na več kot deset odstotkov leta 1982, danes je 16-odstotna. Čedalje bolj se znižuje tudi starost neplodnih moških. Zdaj jih otrok ni sposobna imeti že približno četrtina.«
KEMIČNI UDAR NA LIBIDO
Če oligospermija pomeni uničenje reproduktivne funkcije človeške vrste, pa ima padec testosterona, ki je v moški populaciji prav tako 50-odstoten, dramatične posledice za sodobno civilizacijo. Tako je zaokrožena populacijska slika estrogene poplave in blokade androgenih potencialov moškega spola. »Končna posledica je feminizacija moških oziroma njihovo postopno kastriranje,« pravi Anton Komat.
»Če sodobni medicini še nekako uspe pokrpati naraščajoče prirojene napake in oligospermijo z umetno oploditvijo, pa tega ne zmore več popraviti pri padcu testosterona. Količina tega definira presežek libida, ki gre v kulturno in civilizacijsko reprodukcijo, ki da vzgon mentalni energiji in ustvarjalnosti, novim idejam in odgovornemu delu. Ker pa se je količina zmanjšala za polovico, imamo danes anomijo, razpad vrednosti in dezintegracijo družbe, razrvanost medčloveških odnosov, namesto reševanja problemov njihovo pometanje pod preprogo, popolno resignacijo in vulgarno ritualizacijo, amoralnost poslovnežev in nenačelnost politikov, brezglavo potrošništvo in uničevanje okolja, brezciljni hedonizem in pomanjkanje solidarnosti. Večina tradicionalnih ‘moških’ vrednosti je v razsulu. Sesuvanje testosteronske potence zaradi ksenoestrogenov?«
Je družbena škoda nepopravljiva? Je prihodnost preživetja človeka že zapravljena? Ali zlo rušilnega delovanja hormonskih motilcev sploh koga zanima?
vir: Delo/Ona