Minulo poletje smo šli na pot po Veliki Britaniji.
Večino časa smo posvetili Škotski, smo si pa spotoma ogledali tudi nekaj zanimivosti v Angliji in Walesu.
1) Pot do Velike Britanije
Začelo se je z dolgo potjo do Kölna, kjer smo prespali prvo noč.
Prizor s poti - pri nas na obronkih Balkana potepuški psi in neotesani dedci kar po domače lulajo po vogalih, s strogimi Nemci pa glede tega ni šale.
Naslednji dan smo prišli v Belgijo in nekaj časa preživeli na njihovi rivieri med Oostendejem in francosko mejo.
De Panne je eno izmed belgijskih obalnih mest, zelo priljubljeno in poleti zelo obiskano.
Zvečer nas je čakal trajekt iz velikega francoskega pristanišča Dunkerque v britanski Dover.
V Dover smo pripluli z nekoliko zamude in čakala nas je še vožnja do Londona.
Naše prenočišče pri mojem znancu in njegovi družini je bilo v severovzhodnem predmestju Walthamstow, torej je bilo treba prečkati Temzo (Thames).
Pred podvodnim predorom Darttford Crossing smo izgubili kakšno uro in pol.
Naslednji dan sem pa izvedel, da smo jo še dobro odnesli - po alternativni poti skozi Blackwall Tunnel bi izgubili vsaj tri ure.
Dobrodošli v London - promet je prava katastrofa.
Na cilj smo prispeli nekaj čez polnoč in kmalu zaspali.
2) London
Ko smo se naspali in pojedli zajtrk z našimi gostitelji, smo se s podzemno železnico odpeljali v center Londona.
Naša prva postaja - Green Park in Buckingham Palace.
Naslednja točka - Big Ben, Westminster Abbey in Westminster Palace.
Prečkali smo Temzo in si ogledali Southbank.
V Southbanku sem občudoval zanimive food trucke - Citroenove pujse.
Southbank je zabaven predel z lokali, bari, restavracijami in raznimi atrakcijami.
Na drugi strani Temze so visoke stavbe londonskega Cityja.
Počasi smo nadaljevali naš sprehod ob Temzi proti mostu Tower Bridge.
Prečkali smo Temzo in se s podzemno železnico odpeljali najprej do Piccadilly Circusa in potem do železniške postaje Kings’s Cross.
Tja je želela smrklja, da si je lahko ogledala trgovino Harryja Potterja in pa tir  9 3⁄4.
Bili smo že malce utrujeni in odpeljali smo se nazaj v Walthamstow.
Še slika ulice v Walthamstowu, kjer smo bili na obisku pri znancih.
Naslednje jutro smo zapustili London in se odpeljali proti Walesu.
Naš cilj je bil Hay-on-Wye na meji med Anglijo in Walesom.
3) Hay-on-Wye
Hay-on-Wye leži ob narodnem parku Brecon Beacons.
Adrian in Ellie, ki sta bila naša gostitelja, sta naju peljala na izlet po okolici.
S svojim avtom sta drvela po ozkih cestah (na vsaki strani ceste dva metra visoka živa meja, cesta pa široka le za en avto), jaz sem jima pa previdno sledil.
Nazadnje smo se videli leta 2001, ko sta še živela v majhni hiški na obrobju Londona.
Pred leti sta tisto hišo prodala in kupila kmetijo blizu Brecon Beacons.
Leta 2011 in 2012 sta leto in pol potovala naokoli s svojim kombijem VW California in o tem pisala blog:
http://wherevertheroadgoes.com
Sledi nekaj slik hribovite okolice mesta Hay-on-Wye.
Naslednji dan smo si ogledali Hay-on-Wye.
Ellie in Adriana je popoldne čakalo delo, mi smo pa odrinili naprej proti najvišjemu vrhu v Walesu, gori Snowdon.
Na žalost je bilo vreme bolj slabo in gora je bila v oblakih.
Okolica je bila zelo zanimiva, ozke strme ceste pa precej zahtevne za vožnjo.
Tja bomo še šli in upam, da bomo imeli lepše vreme.
Naslednji dan se je spet zjasnilo in tukaj je edina slika iz Walesa - mestece Deganwy na obali morja.
4) Lake District
Naša naslednja postaja je bil narodni park Lake District na severozahodu Anglije.
Utaborili smo se ob jezeru Coniston Water in se odpeljali na ogled zanimivosti v narodnem parku.
Začeli smo na zahodu ob obali Irskega morja.
Lake District je gorato področje, ampak gore niso ravno visoke - najvišji vrh je Scafell Pike (978 m).
Večina cest je zelo ozkih in nekatere so tudi zelo strme.
Med najbolj strmimi je cesta na prelaz Hardknott pass (393 m), kjer strmina doseže 33%.
Pred mnogimi leti sem bil tukaj s svojo Diano, ki tako strmega vzpona ni zmogla.
Tokrat smo imeli malce močnejši avto in vzpon na Hardknott pass ni bil prehud.
Ni pa tudi bilo čisto enostavno, ker se je bilo treba ves čas izogibati vozilom, ki so prihajala iz nasprotne smeri.
Na najbolj strmem delu je nastal velik zastoj zaradi prestrašenega gospoda, ki se je spuščal s prelaza in je v paniki obstal skoraj na sredini ozke ceste ter ni upal nikamor več.
Soproga je šla iz avta in gledala ter pazila, da z levimi kolesi nisem zapeljal s ceste, tako da mi je nekako uspelo priti mimo ovire in nadaljevali smo pot na prelaz.
Za nami ni pripeljal nihče več, očitno ni nihče drug upal mimo tega gospoda - razen nekaj kolesarjev, ki so trmasto gonili v hudo strmino.
S prelaza smo se spustili na drugo stran, kjer nas je čakal naslednji prelaz Wrynose Pass (393 m).
Ta je bil malce lažji, strmina ni presegla 25%.
Tako smo se ves dan vozili po Lake Districtu in tu in tam šli na krajši pohod.
Popoldne smo šli še čez Honister Pass (356 m) blizu Keswicka.
Na vrhu prelaza je rudnik skrilavca, ki je leta 1981 propadel, leta 1997 so ga pa uredili kot turistično zanimivost in ga spet odprli.
Danes kopljejo manjše količine skrilavca, ki se uporablja kot strešna kritina.
Mi smo pa šli na pohod na goro Grey Knotts (697 m) južno od prelaza.
Zvečer smo se s Honister Passa spustili na drugo stran in se za nekaj časa ustavili ob vznožju, potem pa nazaj k jezeru Coniston Water.
Za primerjavo slika z Diano iz leta 1994 - na istem mestu.
Naslednji dan smo bili zmenjeni s prijatelji, ki živijo blizu Manchestra.
S Kerry sem leta 2006 mesec in pol delal na projektu v Silicijevi dolini in takrat sva hodila skupaj na tek po službi.
Kerry je športnica, pretekla je več maratonov, trenutno pa trenira za Iron Man triatlon.
Pripeljala je svojo družino - moža Marka in otroka Ello in Zacha.
Lake District dobro poznajo in pokazali so nam nekaj zanimivosti in nas povabili na dobro kosilo.
Skupaj smo preživeli prijeten dan in se zvečer razšli - oni so šli domov proti Manchestru, mi smo se pa odpeljali v Glasgow na Škotskem.
5) Glasgow
V Glasgow hodim že dvajset let, tokrat sem ga pa prvič obiskal z družino.
Naš ogled smo začeli pri SECC - Scottish Exhibition & Conference Centre.
Stavba v ozadju je Clyde Audithorium, domačini ji pravijo The Armadillo (pasavec).
Na drugi strani reke Clyde je BBC Scotland.
Glasgow je bilo včasih staro industrijsko mesto in pomembno pristanišče, od koder so ladje prevažale tovor po vsem Britanskem imperiju.
Tole je Finnieston Crane, orjaški žerjav, s katerim so na ladje natovarjali lokomotive in tanke.
Žerjav je lahko dvigoval do 175 ton težke tovore,
Tale stavba je The North Rotunda.
Na drugi strani reke je The South Rotunda.
Stavbi sta se uporabljali za transport oseb, vozil in tovora pod reko Clyde na drugo stran.
V vsaki stavbi je bil jašek z dvigalom, po katerem so spustili ljudi, konje, vozove in kasneje motorna vozila do predora, ki je pod reko vodil na drugo stran.
Na drugi strani so osebe, vozila in tovor spet dvignili gor.
Zadeva je bila v uporabi vse do leta 1980, danes je pa v severni Rotundi restavracija.
Čez reko Clyde je speljanih veliko mostov, tale se imenuje Clyde Arc.
Po polurnem sprehodu smo prišli do centra Glasgowa.
Osrednja mestna ulica je Buchanan Street, kjer je živahno dan in noč.
Mulc je bil preveč lačen, da bi počakal na kosilo, in si je privoščil fish and chips.
Tole je Duke of Wellington, stoji pa pred Galerijo moderne umetnosti.
Kosilo smo si privoščili v italijanski restavraciji.
Takole so polepšali staro stavbo.
George Square je glavni mestni trg v Glasgowu.
Pa spet malo na Buchanan Street in potem proti glavni železniški postaji.
Popoldne smo se ob reki sprehodili nazaj do avta, ki nas je čakal ob SECC.
6) Glen Coe
Iz Glasgowa smo se odpeljali proti škotskemu višavju.
Glen Coe je ena najbolj znanih ledeniških dolin na Škotskem, dolga okoli 16 kilometrov in široka manj kot 700 metrov.
Gore, ki obdajajo Glen Coe, v višino merijo do cca 1100 metrov.
Po dolini teče reka Coe, ki se na koncu doline izliva v morski zaliv Loch Leven.
Najprej nekaj slik z lepe poti od Glasgowa do Glen Coe.
Glen Coe ima za Škote tudi zgodovinski pomen.
Tukaj so februarja 1692 pripadniki klana Campbell zahrbtno pobili člane klana MacDonald, ki so jih gostoljubno sprejeli.
Ubitih je bilo 38 MacDonaldov, 40 žensk in otrok je pa pozneje umrlo od mraza in lakote, ker so jim Campbelli požgali domove.
Iz doline Glen Coe smo šli na izlet v bližnje mesto Fort William on morskem zalivu Loch Linnhe in na ogled viadukta in spomenika Glenfinnan.
Glenfinnan viadukt je znan iz filma o Harryju Potterju.
Glenfinnan Monument leži ob jezeru Loch Shiel.
Spomenik so postavili v čast začetka zadnjega Jakobitskega upora, ko je avgusta 1745 princ Charles Edward Stuart (po domače Bonnie Prince Charlie) tukaj zbral svoje podpornike.
V Jakobitskih uporih je šlo za boj med protestanti in katoliki.
Leta 1689 so katoliškega kralja Jamesa II spodili s prestola in oblast so prevzeli protestanti - WIlliam of Orange in njegova soproga Mary (sicer hčerka Jamesa II).
Jakobiti so bili katoliki in njihov cilj je bil premagati protestante in spet na oblast postaviti katoliškega kralja, potomca Stuartov.
Bonnie Prince Charlie je bil vodja zadnjega upora, ki pa ni bil uspešen in se je aprila 1746 končal z dokončnim porazom Jakobitov.
Nad mestom Fort William se dviga najvišja gora Velike Britanije - Ben Nevis (1345 m).
Nameravali smo iti na vrh, če bi bilo vreme ugodno.
Na koncu je bilo vreme še preveč lepo - soproga je rekla, da je čisto prevroče, da bi ona lezla tja gor (bilo je okoli 25 stopinj C).
Danes mi je žal, da nisem šel kar sam na goro - vprašanje, če bom še kdaj tam v tako lepem vremenu.
Če že nismo šli na Ben Nevis, smo pa šli vsaj na pohod v dolino Lost/Hidden Valley.
To je visoka dolina v gorah, kakšno uro hoje iz Glen Coe.
Nedaleč stran od doline Glen Coe je grad Stalker, ki spada med bolj znane škotske gradove.
7) Isle of Skye
Naš naslednji cilj je bil otok Skye.
Pot do tja je vodila med jezeri in gorami škotskega višavja.
Najprej smo se ustavili ob lepem jezeru Loch Lochy.
Tole je pokrajina ob jezeru Loch Garry.
Naslednje jezero: Loch Loyne.
Eilean Donan Castle je eden najbolj znanih gradov na Škotskem.
V škotski zgodovini je imel večkrat pomembno vlogo, znan pa je tudi iz več filmov.
Na otoku Skye smo se utaborili ob morski obali na planoti Glen Brittle ob vznožju gorovja The Cuillin.
Najvišji vrh gorovja je Sgurr Alasdair (992 m).
Na otoku Skye smo nameravali prespati dvakrat, ampak kljub lepi naravi smo ostali le eno noč.
Zoprne škotske mušice, imenovane “midges”, so nam nekoliko pokvarile obisk otoka.
Naslednji dan smo šli na pohod do Fairy Pools.
Sledila je vožnja do vzhodne obale otoka.
Ob vzhodni obali je zanimiva skalna špica Old Man of Storr.
In še dve sliki iz polpretekle zgodovine - Old Man of Storr in moja Diana.
Za konec smo se spet zapeljali mimo vrhov gorovja Cuillin in zapustili Skye.
8) North coast 500
Z otoka Skye smo se odpeljali proti severu - po obalni cesti North Coast 500, ki obkroži severno Škotsko in velja za škotski ekvivalent ameriške Route 66.
Najprej smo se ustavili v Ullapoolu, ki je edini večji kraj na redko naseljenem severozahodu Škotske.
Ullapool je ribiško in pristaniško mesto, od koder plujejo trajekti na otoke notranjih in zunanjih Hebridov.
Od Ullapoola smo nadaljevali pot po zahodni obali proti skrajnemu severozahodnemu koncu Škotske Cape Wrath.
V vasi Kyle of Durness se da s čolnom prečkati morski zaliv in potem nadaljevati pot do rta Cape Wrath.
Na Cape Wrath se da iti edino z minibusom ali pa peš (18 km v eno smer), zato ga nismo obiskali.
Naslednja etapa nas je vodila po severni obali vse do mesta Thurso in do zaliva Dunnet Bay.
To je bil po mojem najlepši del poti ob zelo zanimivi obali z lepimi zalivi in peščenimi plažami.
Najprej smo si ogledali Sango Bay.
Naslednja točka je bil Sangobeg.
Cesta North Coast 500 večinoma sledi obali, zato je zelo ovinkasta.
Tukaj smo se peljali okoli globokega zaliva Loch Eriboll.
Temu je kmalu sledil Kyle of Tongue.
In spet lepa plaža pri kraju Coldbackie s pogledom na otoke Rabbit Islands v zalivu Tongue.
Zvečer smo prišli v Thurso in prenočili blizu rta Dunnet Head.
Dunnet Head je najbolj severna točka Velike Britanije, če ne štejemo Orkneyskih in Shetlandskih otokov.
Blizu rta Dunnet Head je še ena skrajna točka, ki ima veliko obiskovalcev: John O’Groats.
John O’Groats je skrajna severovzhodna točka Velike Britanije in je zelo popularen cilj popotnikov, ki prečkajo Veliko Britanijo po diagonali.
Od nasprotne skrajne točke Lands End v Cornwallu do John O’Groatsa je 1410 kilometrov.
Potovanje of Lands Enda do John O’Groatsa se imenuje End-to-End.
Severovzhod Škotske je precej bolj gosto poseljen kot severozahod.
Tukaj je nekaj večjih mest (Thurso, Wick) in blizu Thursa je pristanišče Scrabster, od koder plujejo trajekti na Orkneyske in Shetlandske otoke.
Všeč mi je bilo mesto Wick, na poti proti jugu smo si pa ogledali tudi Falls of Shin, kjer lososi skačejo čez brzice in plavajo proti izviru reke Shin.
Zanimiva predstava, nekateri skoki so bili res spektakularni.
Na žalost je moja preprosta digitalna kamera prepočasna, da bi mi uspelo ujeti losose v skoku.
Takole na pol sem ujel enega, ki mu skok ni uspel in je pristal na spodnjem koncu slapa.
9) Loch Ness
Naš naslednji cilj je bilo lepo mesto Inverness in slavno jezero Loch Ness.
Inverness velja za prestolnico škotskega višavja.
Poleg razvitega turizma je tudi univerzitetno mesto, slovi pa tudi po zelo visoki kvaliteti življenja (peto mesto v Veliki Britaniji).
Skozi mesto teče reka Ness, ob kateri se je prijetno sprehoditi.
Glavna cesta, ki povezuje vzhodno in zahodno škotsko obalo, teče ob severni obali jezera Loch Ness.
Na žalost pa s te ceste jezero večinoma sploh ni vidno - čeprav je le nekaj metrov stran, je skrito za bujnim rastlinjem.
Za ogled jezera je zato bolje peljati po ozki cesti, ki je speljana ob južni obali.
Na jugozahodnem koncu jezera je vas Fort Augustus, ki je vredna obiska.
Loch Ness je del Kaledonskega kanala (Caledonian Canal), po katerem lahko čolni, jadrnice in manjše ladje prečkajo celotno Škotsko od vzhodne do zahodne obale ali obratno.
Plovna pot je speljana skozi štiri jezera (Loch Dochfour, Loch Ness, Loch Oich in Loch Lochy), jezera so pa povezana z umetno narejenimi kanali.
Celotna dolžina plovbe od vzhodne do zahodne obale je približno sto kilometrov.
Pri Fort Augustusu smo si ogledali, kako so s pomočjo prekatov spravljali čolne iz jezera v umetni kanal, po katerem so čolni nadaljevali svojo pot proti zahodu.
Pri Fort Augustusu smo zavili na južno stran jezera in občudovali lepo pokrajino.
Tole je manjše jezero Loch Tarff.
Razgled na jezero Loch Knockie (Loch Ness je v kotlini v ozadju).
Razgledna točka Suidhe Viewpoint.
Utaborjeni smo bili na južni obali jezera Loch Ness, blizu izliva reke Foyers in blizu slapov Falls of Foyers.
Za konec še slike razvalin gradu Urquhart Castle na severni obali jezera Loch Ness.
10) Edinburgh
Naš naslednji cilj je bil Edinburgh.
Pot od Loch Nessa do Edinburgha je bila zelo lepa in spet smo videli kraje, kjer smo že bili dva tedna pred tem - Fort William in Glen Coe.
V kraju Crianlarich smo zavili proti Stirlingu in tole je Stirling Castle.
Malce pred prihodom v Edinburgh smo videli mostove čez Firth of Forth.
Večerno nebo nad Edinburghom.
Ogled mesta smo začeli pri škotskem parlamentu - na vzhodnem koncu poti, imenovane Royal Mile.
Royal Mile je popularna pot skozi staro mestno jedro, dolga približno eno škotsko miljo.
Škotska milja je seveda daljša od običajne milje - meri 1,81 kilometra.
Royal Mile poteka v smeri vzhod-zahod od palače Holyrood Palace in škotskega parlamenta do gradu na vzpetini Castle Rock.
V mestu je bil ravno festival The Fringe, eden največjih festivalov na svetu.
Mestne ulice so bile zato zelo živahne in vsepovsod so bile ulične predstave.
Najbolj slaven kuža v Edinburghu je Greyfriars Bobby, ki je 14 let stražil grob svojega lastnika.
Tukaj je njegov spomenik, zraven pa naša pasja zgaga.
Večino časa smo posvetili Škotski, smo si pa spotoma ogledali tudi nekaj zanimivosti v Angliji in Walesu.
1) Pot do Velike Britanije
Začelo se je z dolgo potjo do Kölna, kjer smo prespali prvo noč.
Prizor s poti - pri nas na obronkih Balkana potepuški psi in neotesani dedci kar po domače lulajo po vogalih, s strogimi Nemci pa glede tega ni šale.
Naslednji dan smo prišli v Belgijo in nekaj časa preživeli na njihovi rivieri med Oostendejem in francosko mejo.
De Panne je eno izmed belgijskih obalnih mest, zelo priljubljeno in poleti zelo obiskano.
Zvečer nas je čakal trajekt iz velikega francoskega pristanišča Dunkerque v britanski Dover.
V Dover smo pripluli z nekoliko zamude in čakala nas je še vožnja do Londona.
Naše prenočišče pri mojem znancu in njegovi družini je bilo v severovzhodnem predmestju Walthamstow, torej je bilo treba prečkati Temzo (Thames).
Pred podvodnim predorom Darttford Crossing smo izgubili kakšno uro in pol.
Naslednji dan sem pa izvedel, da smo jo še dobro odnesli - po alternativni poti skozi Blackwall Tunnel bi izgubili vsaj tri ure.
Dobrodošli v London - promet je prava katastrofa.
Na cilj smo prispeli nekaj čez polnoč in kmalu zaspali.
2) London
Ko smo se naspali in pojedli zajtrk z našimi gostitelji, smo se s podzemno železnico odpeljali v center Londona.
Naša prva postaja - Green Park in Buckingham Palace.
Naslednja točka - Big Ben, Westminster Abbey in Westminster Palace.
Prečkali smo Temzo in si ogledali Southbank.
V Southbanku sem občudoval zanimive food trucke - Citroenove pujse.
Southbank je zabaven predel z lokali, bari, restavracijami in raznimi atrakcijami.
Na drugi strani Temze so visoke stavbe londonskega Cityja.
Počasi smo nadaljevali naš sprehod ob Temzi proti mostu Tower Bridge.
Prečkali smo Temzo in se s podzemno železnico odpeljali najprej do Piccadilly Circusa in potem do železniške postaje Kings’s Cross.
Tja je želela smrklja, da si je lahko ogledala trgovino Harryja Potterja in pa tir  9 3⁄4.
Bili smo že malce utrujeni in odpeljali smo se nazaj v Walthamstow.
Še slika ulice v Walthamstowu, kjer smo bili na obisku pri znancih.
Naslednje jutro smo zapustili London in se odpeljali proti Walesu.
Naš cilj je bil Hay-on-Wye na meji med Anglijo in Walesom.
3) Hay-on-Wye
Hay-on-Wye leži ob narodnem parku Brecon Beacons.
Adrian in Ellie, ki sta bila naša gostitelja, sta naju peljala na izlet po okolici.
S svojim avtom sta drvela po ozkih cestah (na vsaki strani ceste dva metra visoka živa meja, cesta pa široka le za en avto), jaz sem jima pa previdno sledil.
Nazadnje smo se videli leta 2001, ko sta še živela v majhni hiški na obrobju Londona.
Pred leti sta tisto hišo prodala in kupila kmetijo blizu Brecon Beacons.
Leta 2011 in 2012 sta leto in pol potovala naokoli s svojim kombijem VW California in o tem pisala blog:
http://wherevertheroadgoes.com
Sledi nekaj slik hribovite okolice mesta Hay-on-Wye.
Naslednji dan smo si ogledali Hay-on-Wye.
Ellie in Adriana je popoldne čakalo delo, mi smo pa odrinili naprej proti najvišjemu vrhu v Walesu, gori Snowdon.
Na žalost je bilo vreme bolj slabo in gora je bila v oblakih.
Okolica je bila zelo zanimiva, ozke strme ceste pa precej zahtevne za vožnjo.
Tja bomo še šli in upam, da bomo imeli lepše vreme.
Naslednji dan se je spet zjasnilo in tukaj je edina slika iz Walesa - mestece Deganwy na obali morja.
4) Lake District
Naša naslednja postaja je bil narodni park Lake District na severozahodu Anglije.
Utaborili smo se ob jezeru Coniston Water in se odpeljali na ogled zanimivosti v narodnem parku.
Začeli smo na zahodu ob obali Irskega morja.
Lake District je gorato področje, ampak gore niso ravno visoke - najvišji vrh je Scafell Pike (978 m).
Večina cest je zelo ozkih in nekatere so tudi zelo strme.
Med najbolj strmimi je cesta na prelaz Hardknott pass (393 m), kjer strmina doseže 33%.
Pred mnogimi leti sem bil tukaj s svojo Diano, ki tako strmega vzpona ni zmogla.
Tokrat smo imeli malce močnejši avto in vzpon na Hardknott pass ni bil prehud.
Ni pa tudi bilo čisto enostavno, ker se je bilo treba ves čas izogibati vozilom, ki so prihajala iz nasprotne smeri.
Na najbolj strmem delu je nastal velik zastoj zaradi prestrašenega gospoda, ki se je spuščal s prelaza in je v paniki obstal skoraj na sredini ozke ceste ter ni upal nikamor več.
Soproga je šla iz avta in gledala ter pazila, da z levimi kolesi nisem zapeljal s ceste, tako da mi je nekako uspelo priti mimo ovire in nadaljevali smo pot na prelaz.
Za nami ni pripeljal nihče več, očitno ni nihče drug upal mimo tega gospoda - razen nekaj kolesarjev, ki so trmasto gonili v hudo strmino.
S prelaza smo se spustili na drugo stran, kjer nas je čakal naslednji prelaz Wrynose Pass (393 m).
Ta je bil malce lažji, strmina ni presegla 25%.
Tako smo se ves dan vozili po Lake Districtu in tu in tam šli na krajši pohod.
Popoldne smo šli še čez Honister Pass (356 m) blizu Keswicka.
Na vrhu prelaza je rudnik skrilavca, ki je leta 1981 propadel, leta 1997 so ga pa uredili kot turistično zanimivost in ga spet odprli.
Danes kopljejo manjše količine skrilavca, ki se uporablja kot strešna kritina.
Mi smo pa šli na pohod na goro Grey Knotts (697 m) južno od prelaza.
Zvečer smo se s Honister Passa spustili na drugo stran in se za nekaj časa ustavili ob vznožju, potem pa nazaj k jezeru Coniston Water.
Za primerjavo slika z Diano iz leta 1994 - na istem mestu.
Naslednji dan smo bili zmenjeni s prijatelji, ki živijo blizu Manchestra.
S Kerry sem leta 2006 mesec in pol delal na projektu v Silicijevi dolini in takrat sva hodila skupaj na tek po službi.
Kerry je športnica, pretekla je več maratonov, trenutno pa trenira za Iron Man triatlon.
Pripeljala je svojo družino - moža Marka in otroka Ello in Zacha.
Lake District dobro poznajo in pokazali so nam nekaj zanimivosti in nas povabili na dobro kosilo.
Skupaj smo preživeli prijeten dan in se zvečer razšli - oni so šli domov proti Manchestru, mi smo se pa odpeljali v Glasgow na Škotskem.
5) Glasgow
V Glasgow hodim že dvajset let, tokrat sem ga pa prvič obiskal z družino.
Naš ogled smo začeli pri SECC - Scottish Exhibition & Conference Centre.
Stavba v ozadju je Clyde Audithorium, domačini ji pravijo The Armadillo (pasavec).
Na drugi strani reke Clyde je BBC Scotland.
Glasgow je bilo včasih staro industrijsko mesto in pomembno pristanišče, od koder so ladje prevažale tovor po vsem Britanskem imperiju.
Tole je Finnieston Crane, orjaški žerjav, s katerim so na ladje natovarjali lokomotive in tanke.
Žerjav je lahko dvigoval do 175 ton težke tovore,
Tale stavba je The North Rotunda.
Na drugi strani reke je The South Rotunda.
Stavbi sta se uporabljali za transport oseb, vozil in tovora pod reko Clyde na drugo stran.
V vsaki stavbi je bil jašek z dvigalom, po katerem so spustili ljudi, konje, vozove in kasneje motorna vozila do predora, ki je pod reko vodil na drugo stran.
Na drugi strani so osebe, vozila in tovor spet dvignili gor.
Zadeva je bila v uporabi vse do leta 1980, danes je pa v severni Rotundi restavracija.
Čez reko Clyde je speljanih veliko mostov, tale se imenuje Clyde Arc.
Po polurnem sprehodu smo prišli do centra Glasgowa.
Osrednja mestna ulica je Buchanan Street, kjer je živahno dan in noč.
Mulc je bil preveč lačen, da bi počakal na kosilo, in si je privoščil fish and chips.
Tole je Duke of Wellington, stoji pa pred Galerijo moderne umetnosti.
Kosilo smo si privoščili v italijanski restavraciji.
Takole so polepšali staro stavbo.
George Square je glavni mestni trg v Glasgowu.
Pa spet malo na Buchanan Street in potem proti glavni železniški postaji.
Popoldne smo se ob reki sprehodili nazaj do avta, ki nas je čakal ob SECC.
6) Glen Coe
Iz Glasgowa smo se odpeljali proti škotskemu višavju.
Glen Coe je ena najbolj znanih ledeniških dolin na Škotskem, dolga okoli 16 kilometrov in široka manj kot 700 metrov.
Gore, ki obdajajo Glen Coe, v višino merijo do cca 1100 metrov.
Po dolini teče reka Coe, ki se na koncu doline izliva v morski zaliv Loch Leven.
Najprej nekaj slik z lepe poti od Glasgowa do Glen Coe.
Glen Coe ima za Škote tudi zgodovinski pomen.
Tukaj so februarja 1692 pripadniki klana Campbell zahrbtno pobili člane klana MacDonald, ki so jih gostoljubno sprejeli.
Ubitih je bilo 38 MacDonaldov, 40 žensk in otrok je pa pozneje umrlo od mraza in lakote, ker so jim Campbelli požgali domove.
Iz doline Glen Coe smo šli na izlet v bližnje mesto Fort William on morskem zalivu Loch Linnhe in na ogled viadukta in spomenika Glenfinnan.
Glenfinnan viadukt je znan iz filma o Harryju Potterju.
Glenfinnan Monument leži ob jezeru Loch Shiel.
Spomenik so postavili v čast začetka zadnjega Jakobitskega upora, ko je avgusta 1745 princ Charles Edward Stuart (po domače Bonnie Prince Charlie) tukaj zbral svoje podpornike.
V Jakobitskih uporih je šlo za boj med protestanti in katoliki.
Leta 1689 so katoliškega kralja Jamesa II spodili s prestola in oblast so prevzeli protestanti - WIlliam of Orange in njegova soproga Mary (sicer hčerka Jamesa II).
Jakobiti so bili katoliki in njihov cilj je bil premagati protestante in spet na oblast postaviti katoliškega kralja, potomca Stuartov.
Bonnie Prince Charlie je bil vodja zadnjega upora, ki pa ni bil uspešen in se je aprila 1746 končal z dokončnim porazom Jakobitov.
Nad mestom Fort William se dviga najvišja gora Velike Britanije - Ben Nevis (1345 m).
Nameravali smo iti na vrh, če bi bilo vreme ugodno.
Na koncu je bilo vreme še preveč lepo - soproga je rekla, da je čisto prevroče, da bi ona lezla tja gor (bilo je okoli 25 stopinj C).
Danes mi je žal, da nisem šel kar sam na goro - vprašanje, če bom še kdaj tam v tako lepem vremenu.
Če že nismo šli na Ben Nevis, smo pa šli vsaj na pohod v dolino Lost/Hidden Valley.
To je visoka dolina v gorah, kakšno uro hoje iz Glen Coe.
Nedaleč stran od doline Glen Coe je grad Stalker, ki spada med bolj znane škotske gradove.
7) Isle of Skye
Naš naslednji cilj je bil otok Skye.
Pot do tja je vodila med jezeri in gorami škotskega višavja.
Najprej smo se ustavili ob lepem jezeru Loch Lochy.
Tole je pokrajina ob jezeru Loch Garry.
Naslednje jezero: Loch Loyne.
Eilean Donan Castle je eden najbolj znanih gradov na Škotskem.
V škotski zgodovini je imel večkrat pomembno vlogo, znan pa je tudi iz več filmov.
Na otoku Skye smo se utaborili ob morski obali na planoti Glen Brittle ob vznožju gorovja The Cuillin.
Najvišji vrh gorovja je Sgurr Alasdair (992 m).
Na otoku Skye smo nameravali prespati dvakrat, ampak kljub lepi naravi smo ostali le eno noč.
Zoprne škotske mušice, imenovane “midges”, so nam nekoliko pokvarile obisk otoka.
Naslednji dan smo šli na pohod do Fairy Pools.
Sledila je vožnja do vzhodne obale otoka.
Ob vzhodni obali je zanimiva skalna špica Old Man of Storr.
In še dve sliki iz polpretekle zgodovine - Old Man of Storr in moja Diana.
Za konec smo se spet zapeljali mimo vrhov gorovja Cuillin in zapustili Skye.
8) North coast 500
Z otoka Skye smo se odpeljali proti severu - po obalni cesti North Coast 500, ki obkroži severno Škotsko in velja za škotski ekvivalent ameriške Route 66.
Najprej smo se ustavili v Ullapoolu, ki je edini večji kraj na redko naseljenem severozahodu Škotske.
Ullapool je ribiško in pristaniško mesto, od koder plujejo trajekti na otoke notranjih in zunanjih Hebridov.
Od Ullapoola smo nadaljevali pot po zahodni obali proti skrajnemu severozahodnemu koncu Škotske Cape Wrath.
V vasi Kyle of Durness se da s čolnom prečkati morski zaliv in potem nadaljevati pot do rta Cape Wrath.
Na Cape Wrath se da iti edino z minibusom ali pa peš (18 km v eno smer), zato ga nismo obiskali.
Naslednja etapa nas je vodila po severni obali vse do mesta Thurso in do zaliva Dunnet Bay.
To je bil po mojem najlepši del poti ob zelo zanimivi obali z lepimi zalivi in peščenimi plažami.
Najprej smo si ogledali Sango Bay.
Naslednja točka je bil Sangobeg.
Cesta North Coast 500 večinoma sledi obali, zato je zelo ovinkasta.
Tukaj smo se peljali okoli globokega zaliva Loch Eriboll.
Temu je kmalu sledil Kyle of Tongue.
In spet lepa plaža pri kraju Coldbackie s pogledom na otoke Rabbit Islands v zalivu Tongue.
Zvečer smo prišli v Thurso in prenočili blizu rta Dunnet Head.
Dunnet Head je najbolj severna točka Velike Britanije, če ne štejemo Orkneyskih in Shetlandskih otokov.
Blizu rta Dunnet Head je še ena skrajna točka, ki ima veliko obiskovalcev: John O’Groats.
John O’Groats je skrajna severovzhodna točka Velike Britanije in je zelo popularen cilj popotnikov, ki prečkajo Veliko Britanijo po diagonali.
Od nasprotne skrajne točke Lands End v Cornwallu do John O’Groatsa je 1410 kilometrov.
Potovanje of Lands Enda do John O’Groatsa se imenuje End-to-End.
Severovzhod Škotske je precej bolj gosto poseljen kot severozahod.
Tukaj je nekaj večjih mest (Thurso, Wick) in blizu Thursa je pristanišče Scrabster, od koder plujejo trajekti na Orkneyske in Shetlandske otoke.
Všeč mi je bilo mesto Wick, na poti proti jugu smo si pa ogledali tudi Falls of Shin, kjer lososi skačejo čez brzice in plavajo proti izviru reke Shin.
Zanimiva predstava, nekateri skoki so bili res spektakularni.
Na žalost je moja preprosta digitalna kamera prepočasna, da bi mi uspelo ujeti losose v skoku.
Takole na pol sem ujel enega, ki mu skok ni uspel in je pristal na spodnjem koncu slapa.
9) Loch Ness
Naš naslednji cilj je bilo lepo mesto Inverness in slavno jezero Loch Ness.
Inverness velja za prestolnico škotskega višavja.
Poleg razvitega turizma je tudi univerzitetno mesto, slovi pa tudi po zelo visoki kvaliteti življenja (peto mesto v Veliki Britaniji).
Skozi mesto teče reka Ness, ob kateri se je prijetno sprehoditi.
Glavna cesta, ki povezuje vzhodno in zahodno škotsko obalo, teče ob severni obali jezera Loch Ness.
Na žalost pa s te ceste jezero večinoma sploh ni vidno - čeprav je le nekaj metrov stran, je skrito za bujnim rastlinjem.
Za ogled jezera je zato bolje peljati po ozki cesti, ki je speljana ob južni obali.
Na jugozahodnem koncu jezera je vas Fort Augustus, ki je vredna obiska.
Loch Ness je del Kaledonskega kanala (Caledonian Canal), po katerem lahko čolni, jadrnice in manjše ladje prečkajo celotno Škotsko od vzhodne do zahodne obale ali obratno.
Plovna pot je speljana skozi štiri jezera (Loch Dochfour, Loch Ness, Loch Oich in Loch Lochy), jezera so pa povezana z umetno narejenimi kanali.
Celotna dolžina plovbe od vzhodne do zahodne obale je približno sto kilometrov.
Pri Fort Augustusu smo si ogledali, kako so s pomočjo prekatov spravljali čolne iz jezera v umetni kanal, po katerem so čolni nadaljevali svojo pot proti zahodu.
Pri Fort Augustusu smo zavili na južno stran jezera in občudovali lepo pokrajino.
Tole je manjše jezero Loch Tarff.
Razgled na jezero Loch Knockie (Loch Ness je v kotlini v ozadju).
Razgledna točka Suidhe Viewpoint.
Utaborjeni smo bili na južni obali jezera Loch Ness, blizu izliva reke Foyers in blizu slapov Falls of Foyers.
Za konec še slike razvalin gradu Urquhart Castle na severni obali jezera Loch Ness.
10) Edinburgh
Naš naslednji cilj je bil Edinburgh.
Pot od Loch Nessa do Edinburgha je bila zelo lepa in spet smo videli kraje, kjer smo že bili dva tedna pred tem - Fort William in Glen Coe.
V kraju Crianlarich smo zavili proti Stirlingu in tole je Stirling Castle.
Malce pred prihodom v Edinburgh smo videli mostove čez Firth of Forth.
Večerno nebo nad Edinburghom.
Ogled mesta smo začeli pri škotskem parlamentu - na vzhodnem koncu poti, imenovane Royal Mile.
Royal Mile je popularna pot skozi staro mestno jedro, dolga približno eno škotsko miljo.
Škotska milja je seveda daljša od običajne milje - meri 1,81 kilometra.
Royal Mile poteka v smeri vzhod-zahod od palače Holyrood Palace in škotskega parlamenta do gradu na vzpetini Castle Rock.
V mestu je bil ravno festival The Fringe, eden največjih festivalov na svetu.
Mestne ulice so bile zato zelo živahne in vsepovsod so bile ulične predstave.
Najbolj slaven kuža v Edinburghu je Greyfriars Bobby, ki je 14 let stražil grob svojega lastnika.
Tukaj je njegov spomenik, zraven pa naša pasja zgaga.
