Zdej mi pa razložite to, kako naj pozabim na nekaj oziroma naj se ''navadim'' na nekaj kar me stalno opozarja da je prisotno. In to je nevropatska bolečina, vsak j..... moment mi da vedet da je tu in še kako prisotna. Noben vrag ne nuca da bi saj malo prenehalo to stalno mravljinčenje, čevljev že eno leto ne obujem ker jih ne prenesem, samo tri številke prevelike šlape spravim nase, pa še to zaradi potrebe premikanja samega sebe. Pred tremi meseci, oziroma malce pred poletjem mi je pa začelo mravljinčenje in izguba občutka tudi v levi roki zaenkrat le na palcu in kazalcu. Zatekel sem se po pomoč psihiatra, psihologa,opravljal teste avtonomnega živčevja, itd, uglavnem stalni gost na raznoraznih zdr. ustanovah, pa mi po 3.5 letih odkar sem začutil da z mojimi nogami nekaj ni vredu, še zdej nimam uradne diagnoze. Zpiz me je upokojil za 2 uri, valjda sem šel v sodni boj in spodbijal to tezo, vzel odvetnika - zadeva še vedno na sodišču. Futrajo me z nekimi antidepresivi, ki naj bi zmanjšali vpliv mravljinčenja in čudnih občutkov, ampak nevem, men se zdi kot da mi dajejo premajhno dozo. V omejitvah ki so mi jih radodarno natrosili, so take zadeve, da me noben delodajalc neb zaposlil, pa magar kot invalida. A izpite za bus, kamjon, šleper, so mi pa takoj odvzeli. Komaj ,komaj, da so mi ga B kat. pustili, pa še to najprej za pol leta omejeno na 100 km na dan. Vljda ker nisem iz prestolnice je bil to zame hendikep. Ena preiskava v Izoli, druga v MB, tretja na Golniku, pa še bi lahko našteval......, zdej pa ti fehtej vsakič nekoga da te pelje tja.
Uglavnem, avtorja posta razumem, upam da kdo tud mene razume, ker meni je to že zdavnaj šlo prek vseh organov ki še funkcjonirajo v moje telesu.
