POEZIJA

vincent · 5. sep 2007

Ker ravno brskam po spominih

sem našel tudi precej zadev, ki sem jih shranil, ker so mi svoje čase sedle na dušo.

Tako da bi bilo fino, da je ena tema kjer bi 'zlivali na list' tako in drugačeno poezijo...mogoče če bo zadeva prerasla v kaj več, pa si morda lahko razmislilo tudi o svojem forumu, kjer bi bile stvari razdeljene tematsko (ljubezen, novoletne zadeve, rojstnodnevne...etc).

Za štart pa bom jaz natrosil par 'globoko segajočih' (vsaj zame)

(kaj čmo prihaja jesen: čas razmišljanja)

vincent · 5. sep 2007

Janez Menart

Stara pesem

Ti ljubi druge,
jaz bom tebe ljubil,
saj nate stavil sem,
kar sem imel,
saj mnogokrat se mnog je že pogubil,
ker ljubil tisto je, kar ne bi smel.

Ti ljubi druge,
jaz bom tebe ljubil
in ti želel nezvestega moža,
da ti bi njega, on spet drugo ljubil,
in bi ti v ljubezni mlin zašla.

Ti ljubi njega, jaz bom tebe ljubil,
in tvoj preljubi drugo,
ti pa glej,
da tudi on bo tisto drugo izgubil
-in svet se bo vrtel lepo naprej.

vincent · 5. sep 2007

Janez Menart

Nežnost v mraku

Noč bo že ...
Glej, zdaj sva sama.
Tiho radio igra.
In, nad pesmijo, med nama
od srca pa do srca
blodi mehka bolečina,
ki ji sreča je ime,
ki zaljubljence spominja
tistega, kar si žele...

Daj mi usta za poljube
daj mi roke krog vratu
saj v ljubezni ni izgube,
ne poraza, ne sramu.
Saj ljubezen je kot morje,
ki se oprijemlje skal,
ko iz brazde, ki jo zorje
val, se zopet dvigne val.

Daj mi prsi za poljube,
pusti prstom prek pasu,
ne poraza ne izgube
ni v ljubezni, ne sramu.
Naj kot zdaj vse do zarana
tiho radio igra,
vse prerano bo končana
pesem najina ...

vincent · 5. sep 2007

Ni te na vrtu več,
ne med gredicami,
ni te na polju več,
tam med stezicami.

(Minatti)

vincent · 5. sep 2007

(avtorja žal ne poznam!)

Odšla si
in spet se svet postaral je.
Ostala sama sva,
jaz in večer,
ki nosi mi
še eno noč.
Kadim in v oblake gledam,
stara glasba čas mi piše,
dneva luč
se s stene briše.
Preveč sem spil,
da bi še bil.
V bledih lisah sonca
je začetek konca.
Odhaja v noč
še tale dan.
Ničesar ni.
Le jaz sem sam.

vincent · 5. sep 2007

Počasi umira kdor postane suženj navade, ponavljajoč
vsak dan enake poti, kdor ne zamenja prestave, kdor ne
tvega in zamenja barvo oblek, kdor ne govori tistemu,
ki ga ne pozna.

Počasi umira kdor se izogne strasti, kdor ima raje
črno od belega in pikice na ?i? kot pa skupek emocij,
prav tistih, zaradi katerih se svetijo oči, tistih, ki
iz zehljaja narede nasmeh, tistih, zaradi katerih bije
srce pred zmoto in čustvi.

Počasi umira kdor ne prevrne mize, kdor je nesrečen na
delu, kdor ne tvega gotovosti za negotovost, kdor ne
sledi sanjam, kdor si ne dovoli vsaj enkrat v
življenju ubežati pametnim nasvetom.

Počasi umira kdor ne potuje, kdor ne bere, kdor ne
posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi.

Počasi umira kdor uniči lastno ljubezen, kdor ne
dovoli, da bi mu pomagali, kdor preživi dneve z
jamranjem nad lastno smolo ali nad neprestanim dežjem.

Počasi umira kdor zapusti projekt še preden ga začne,
kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve, kdor ne
odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve.

Ognimo se smrti v majhnih odmerkih, vedno misleč na
to, da biti živ zahteva veliko večji napor od
preprostega dejstva dihati. Le goreča potrpežljivost
bo privedla do sijajne sreče.?

Pablo Nerud

vincent · 5. sep 2007

POVEJ MI, ZAKAJ
Marta Zore

V najini sobi vladal je smeh, danes pa smeha ni.
Je polna grenkobe in težkih besed, ki prihajajo s tvoje strani.
Meni kar solze meglijo oči, le šepečem da nimaš prav.
Me še bolj boli ko praviš, da ti res je žal.

Povej mi zakaj (zakaj), zakaj, povej, povej.
Kaj sem storila, da me nočeš več kot prej?
Mi je hudo, da se opisati ne da,
ko govoriš 'bodiva le prijatelja'.

Tolikokrat, o tolikokrat, si me v naročje vzel
in mi govoril mnogo krat 'vedno te rad bom imel'.
Vedela sem lahko se zgodi, da mi bo kdaj hudo,
a nisem slutila, da prav ti, prav ti, boš kriv za to.

Povej mi zakaj (zakaj), zakaj, povej, povej.
Kaj sem storila, da me nočeš več kot prej?
Mi je hudo, da se opisati ne da,
ko govoriš 'bodiva le prijatelja'.

Povej zakaj (zakaj), zakaj, povej, povej.
Kaj sem storila, da me nočeš več kot prej?
Skrila bi solze, a se skriti jih ne da,
ko govoriš 'bodiva le prijatelja'.

In stisnil je roko in se poslovil, poljuba mi ni več dal.
Nekdo, ki še včeraj ves moj je bil, spet tujec je postal.

Martin Krpan:

Včasih sanjam, da sedim na tleh;
travne bilke, pesek v laseh.
Kar naenkrat se zamenja čas,
starejši sem, a imam otroški glas

Pankrti:

Bila je to noč, ki nikoli ne mine,
čeprav sam dogodek v pozabo izgine.
Večno ostane ti namreč občutek mogočen,
da si za nekaj silno preprostega določen.

vincent · 5. sep 2007

(avtorja ne poznam)

S I N U

PRIŠEL SI SKOZI VRATA

MOJEGA TELESA,

KOT KEPICA CUDESA,

MEHKOBE IN MILINE.

ZASADILA BOM DREVESA

IN NABRALA TI SPOMINE,

VRAT NIKDAR NE BOM ZAPRLA,

SKOZNJE BOM NA TEBE ZRLA.

ZDAJ SVA HIŠI,

VSAKA ZASE NA VSE CASE,

KO SE JAZ PODRLA BOM,

TI OPEKO BOŠ PORABIL ZASE.

vincent · 5. sep 2007

(avtorja ne poznam)

Starec....

Ne verjamem, je zavpil,
da boste zmerili korake mojega življenja,
mojih žuljev,
svet jih je prepoln,
krvavih,
ko sem vlekel vaše breme,
razklanih,
ko sem ženam vpil,
naj ustavijo drsenje,
ta plaz trenutkov,
ki so postali starec.

Ne verjamem,
je zmajal in ves truden sedel,
na kraj poti,
je zrl v zrušeno brv,
v globok prepad,
v brzico, ki beži,
tu je prvič uzrl njo,
ljubezen svojega življenja,
ji prisegel vdanost in jo ljubil,
vse dni,
vse trenutke,
vsa leta,
vse noči,
dokler se ni nekega jutra
izpil v starca.

Ej, mladost, je kriknil,
ne verjamem, da sem živel,
da čas beži,
da sem usahnil v razpokano zemljo,
kakor deževna kaplja,
onemogel, kakor otrok,
ki se komaj rodi..

vincent · 5. sep 2007

Tinkara Kovač: IN STA ŠLA

Soba prazna v mrak kriči:

V tem življenju smisla ni!

Vse kar znala sta oba

je popila že tema.

Od obljub v glavi se vrti

matere več tukaj ni.

O očetu le sledi

dolge ceste so poti

In sta šla ...

Veter nosil ptice je z neba

čudne pike padale na tla

tu za njiju ni več upanja

zvezana v objemu iz želja

Dim pobarva mu oko

v prazno stegne se z roko.

Čez obraz ji gre spomin

topel, moker sotrpin.

Se še zadnjič stisneta

v kot svoj strah odvržeta.

V kovčku zadnji up leži

pod nogami mraz gori.

In sta šla ...

Veter nosil ptice je z neba

čudne pike padale na tla

tu za njiju ni več upanja

zvezana v objemu iz želja

In sta šla ...

vincent · 5. sep 2007

….Ko bodo nekoč ptice obsedele na mojem okostju,
se bodo začudene vprašale, zakaj to drevo ne ozeleni.
Ne bodo vedele,
da je vsajeno v zemljo brez krvi.

vincent · 5. sep 2007

MAKSIME

Nekje je konec vsake poti,
ali pa se z drugo zlije.
Enkrat vsakdo obmolči,
ali pa v smrtnem strahu vpije.
Enkrat vsako sonce potemni,
ali pa se v ocean mrtvih zvezd izlije.
Na kraju še pesem izzveni
in tišina v vesoljnost zavpije.
V smrtnem boju,
ko skozi razpoke večnost zadoni,
se duša v trpljenju tu vse prisotnem umije.

________
Vili Stegu

vincent · 5. sep 2007

Vlado Kreslin (Martin Krpan)
Nocoj bomo mi prizgali dan
(J.Hubscher- V. Kreslin- V. Kreslin)

Nocoj bomo pomagali spustiti meglo nad zemljo
razprsili jo bomo enakomerno na okrog
nocoj bom koncno zraven
ko bomo zvezdam odvzeli monopol
kresnicka, iskra v oceh
pomembno je da zari, da zari

Nocoj bom se enkrat pokosil
tisto nerabljeno travo pred vrati
vsem bivsim sosolcem bom napisal kartico
natakarjem bom placal drink
samo ne pravite mi
da so bila tista pisma slucajno odprta
in ne pravite mi
da se do zjutraj vse pozabi
in da ne smemo hitet
in ne pravite mi
da se se ne dani
da naj bom tiho, ker vecina se spi

Nocoj bomo mi prizgali dan
se ptice letijo na naso stran
in ce ti zvezda vec ne gori
prizgemo ti majhno iskro v oci

vincent · 5. sep 2007

K
Ko hodiš,
pojdi zmeraj do konca.
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
a v sebi – do rdečice
čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič,
ne drugič do krova in
pravega kova,
poskusi vnovič
in zopet
in znova.

(Tone Pavček)

vincent · 5. sep 2007

(N.N.)

Čas ne čaka, dalje teče,
le včasih tiha solza steče,
danes mineva leto dni,
tvoj obraz v meni še zaboli...
ostaja v srce vklesan tvoj lik,
jesenski spomin in nemi krik...

vincent · 5. sep 2007

Hladno jeklo
skoz rosne trave
žanje smrt
cvetoče glave

vincent · 5. sep 2007

(N.N.)

Prišel je dan slovesa
veter je lase mršil
v daljavi dim se je valil
in skril solzo sredi očesa

Koraki so risali most
in reka spodaj podivjana
vase je vsrkala žalost
v globine svojega vsakdana

Misel vedno prehiteva
in v tišini se zgubi
kjer je brez odmeva
tam le potok žubori

vincent · 5. sep 2007

(N.N.)

Imel je svojo mavrico.

Zeleno za srečne dni,
modro za osamljene, vijolično za strastne in
rdečo za zaljubljene dni svojega življenja.

Začenjala se je ob vsakem njegovem dnevu in nikoli ji ni bilo konca,
ob sončnih dneh je jokal, da bi jo ustvaril in
ob deževnih dneh je bil vesel.
Bila je tu, ko jo je želel.
Peljala se je z njim,
iskreče barvasto se je ob sončno deževnih dneh podila za njegovim avtomobilom in
čepela v njegovem vrtu,
skrita za škropilno napravo, proti soncu obrnjena.
Bila je mavrica samo zanj.
Včasih jo je opazil v vzvratnem ogledalu svojega avtomobila,
kako se mu je smehljala v vseh barvah, ki jih je premogla.

A mož je odrastel,
odšel in ni več potreboval mavrice za svojim avtom.
Imel je ljubezen, ki mu je barvala dneve.

Srečne dni v zeleno,
osamljene dni v modro,
strastne dni v vijolično in
zaljubljene v rdečo.

Ko je mož jokal, je bila njegovo sonce,
ko je ljubezen bila žalostna,
je mož bil uteha.

Bila sta drug drugemu mavrica.

Minevala so leta.
Mož je postal dedek.
Ljubezen je dobila krila in odletela drugam.

Mavrica je ostala.
Nekomu drugemu.

Ko jo prvič zagledaš za svojim avtomobilom, se ji nasmehni,
obdrži jo v očeh in je ne daj nikomur.

Vsak ima lahko svojo, če jo le zna imeti.

vincent · 5. sep 2007

Janez Menart:

Jesenski dan

Mrak. Sivina. Gole veje.
Zgrbljen starček sredi poti.
Hlad in praznost. Prsi greje
le spomin nekdanjih dni ...

Mračna soba. Na blazini
bledi materin obraz.
Hlad. Tiktakanje. V tišini
topli, božajoči glas ...

"... gresta, gresta po ravnini
Zlati vitez, Črni škrat ...
tam v daljavi, v mesečini,
na višini Sinji grad ..."

Oh, kako bi rad v tem mraku
sedel k vznožju, kot takrat,
in poslušal o junaku,
ki je srečo šel iskat.

Toda mrki dan razgrinja
vlažne, sivkaste megle
in otožno me spominja
pravljic, ki pod križem spe.

vincent · 5. sep 2007

"Nebo je večno, večno stal bo svet!(?)

A ti, človeček, koliko pa traja

življenje tvoje, kaj? Čeprav od kraja

do konca šteješ: kvečjemu sto let."

(mislim da odlomek Menartove pesmi)

POEZIJA

Guru

Guru

Guru

Guru

Guru

Guru

Guru

Guru

Guru

Guru

Guru

Guru

Guru

Guru

Guru

Guru

Guru

Guru

Guru

Guru