Začelo se je z idejo leta 2011, da bi šel v živo pogledati zadnji polet Shuttla, kar pa iz različnih razlogov ni uspelo.. nato sem novembra letos še enkrat poskusil, da bi končno videl, kako se nekaj sto ton dvigne s tal.
Kratek dogovor v službi, iskanje povezav, malo tveganja in plan za kratko potovanje je bil okvirno narejen.
Obvezni dodatek za popotnico
Še zadnji od treh taksijev v sredo
Z avtom do obale..
.. kjer je bilo seveda že nekaj dni prej vse razprodano, na kar sem se vnaprej pripravil in noč preživel pod hotelsko tablo, ki je obetala
Pogled na platformo 37 v četrtek ob približno štirih zjutraj.
Ob štirih zjutraj na cesti na severni strani Port Canaverala.. kjer so bili travniki ob cesti že skoraj vsi zasedeni.
Zaradi že znanih težav je bil polet v četrtek odpovedan in prestavljen na petek.. kar je pomenilo, da sem ostanek dneva preživel na topli a vetrovni plaži.
V petek je uspelo. Odziv ljudi na vsak 'go' flight controllerjev pri končni odločitvi flight directorja je bil neverjeten. Raketa je sicer dosti kmalu izginila v oblake, pogled na vzlet je pa vseeno odličen. Zvok je pa tisto, česar ne pozabiš. Ni samo grmenje, ki ga čutiš po celem telesu, temveč tudi pokanje, ki je posledica jakosti zvoka, ki preseže atmosfersko mejo prenosa pri okoli 190dB (po besedah človeka, ki je delal na motorjih programa Shuttle in s katerim sva imela kratko debato zaradi zvoka).
Kar je ostalo od izpuha.. zaradi skoraj popolnoma čistega gorenja vodika in kisika dima razen pri vžigu praktično ni.
Nekoliko kasneje še ogled tiskovke na ultra modernem Tvju
Nekaj ur kasneje pa nazaj v sivino in mraz..
Skratka kljub stroškom mi je bil ta izlet popolna zmaga in ga bom v prihodnje ponovil, najkasneje v letu 2018 ob prvi izstrelitvi SLS.
