Vem, da človek vedno pogreša tisto, česar nima. Tako bi gluhi vse dal, da bi slišal, jaz pa bi všasih vse dal, da bi bilo malo tišine okoli mene. Paraplegik bi takoj vstal in tekel naokoli, jaz trenutno na tek niti ne pomislim. In tako naprej. Verjetno je podobno tudi z osebo, ki ne zazna vonjav. Ampak. Zastopil bi, da jo zanima, kako diši parfum... ne zastopim pa, da jo zanima, kako diši prismojena hrana...? Se zgodi, da sem prehlajen, ne vonjam niti dobrih niti slabih vonjev, pa me to nič ne moti. Bolj bi me motilo, če ne bi mogel občutiti okusa.