čisto malo dodatnih resnic o angleški soli:
1. citat
Miran Hladnik
Prejeli smo
Otrebljanje po slovensko
Dolgčas je poleti, ko se ljudje porazgubijo na morje in za nekaj tednov pozabijo na svoje profesionalne radosti in tegobe. Tudi humanistična znanost je šla v siesto in za minimum njenih življenjskih funkcij skrbijo le še posamezni požrtvovalni raziskovalci, hrepeneč po osvežujočem strokovnem dialogu s poklicnimi kolegi. Eden je v teh vročih dneh sklenil dognati dokončno resnico o Krpanovem tihotapstvu. Zagrizel se je v slovarje in iz njih razbral, da znamenita angleška sol, ki jo je tovoril naš korenjak, zanesljivo ne bo kuhinjska sol, o pomembnosti katere za slovensko narodno gospodarstvo v preteklosti so zgodovinarji popisali že zelo veliko papirja, ampak apotekarski artikel, bolj znan pod nemškim imenom Englischsalz ali Bittersalz. Ker so "angleško sol" svojčas uporabljali kot odvajalo, so posledice odkritja za slovensko identiteto in samopodobo daljnosežne. So imeli Krpanovi rojaki že v davni preteklosti težave s prebavo? So se znabiti slovenske kmečke čeče poskušale s pomočjo angleške soli znebiti odvečne telesne teže, narasle iz blagostanja in pomanjkanja rekreacije? So nam učitelji lagali, ko so govorili o težkih časih in lakoti, ki je nekdaj pestila ubogi slovenski živelj? In kakšen čuden red je vladal v Krpanovi domovini, da so samo tu strogo preganjali številne trgovce z odvajalom, medtem ko je bilo trgovanje z njim po celem rimskem cesarstvu nemške narodnosti carine prosto, zollfrei? Težke težke naloge so pred zgodovinarskimi učenjaki, tudi tistimi, ki so na začasnem delu kje drugje: morda bo treba kar celo slovensko zgodovino obrniti na glavo. Ko jim Levstikova literarna uganka postane pretežka, se gotovo obrnejo na prijatelje slaviste za pomoč pri razvozlavanju njene metaforične vrednosti: kaj je našim prednikom tako zelo obležalo v želodcu, da so se lotili množičnega ilegalnega uvažanja odvajala; ali je odvajalo (purgativ) morda kaj v zvezi s purgatorijem (vicami) in preko ljudske etimologije z vicem (šalo), torej z drugo slovensko značajsko konstanto šaljivostjo? Ali pa je raje v kakem hecnem sorodstvu z rojstvom slovenske purgarije (meščanstva)? Z radovednostjo čakamo nadaljnjih učenih razlag.
Objavljeno v Delo 19. 7. 2003, str. 7, kot odgovor na članek I. Grdine Slovarji kakšen teden prej in postavljeno na
http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/sol.html
15. oktobra 2003.
2.citat -wikipedija, Martin Krpan
Stvarno ozadje v Levstikovem Krpanu
Po ljudskem izročilu, ki je v Pivki (Svetem Petru na Krasu) še živo, je fiktivna domačija Martina Krpana na Sveti Trojici blizu Pivke in Postojne. Ta lokacija ustreza tudi detajlu v Levstikovi povesti, v katerem Krpan s kobilico sreča cesarjevo kočijo na veliki cesti nekje na Notranjskem, dve uri hoda od svoje domačije. Na tej cesti, ki je vodila v Trst oziroma v Koper, je bilo tovorništvo s soljo — obvladovali so ga Notranjci in Čiči — najbolj živahno in tam je morala tudi ljudska pripovedka o tovorniku Krpanu živeti najbolj krepko in neokrnjeno.
Postavlja se vprašanje, kako je Levstik prišel do ljudske pripovedke in z njo do epskega motiva o Krpanu. Osnove za nastanek pripovedi verjetno ležijo v ljudskem izročilu o junakih kot so Kresnik, Hudi Kljukec in Jože Štempihar; tako se Kresnik oziroma Lambergar s troglavim nasprotnikom bojuje na dunajskem viteškem turnirju, Jože Štempihar pa je za šalo prestavljal vozove, skale ali strešno kritino, kot je Krpan prestavil kobilico s tovorom soli.[2]
Avstrija ni dovoljevala kupovati in prodajati soli, pa tudi glede domače tržaške je odpravila monopol in uvedla prosto trgovino šele leta 1819, zato so sol do takrat tihotapili, pri čemer je večkrat prihajalo do spopadov med tihotapci ter mitničarji in nadzorniki. Po Vilfanovem mnenju bi se zgodba o Martinu Krpanu lahko navezovala na poročila iz leta 1610 o uporu srednjeveških tovornikov proti okrutnim in krivičnim najemniškim carinsko-mitninskim nadzornikom (»iblajtarjem«
.[3] Tradicija vitezov in razcvet solne trgovine tako ustrezata času okrog 17. stoletja, čeprav se je Levstik v zgodbi očitno navezoval na politične razmere svojega časa.[4] Tovorništvo s soljo in vinom je bilo razvito tudi drugod, na primer na Dolenjskem v okolici Velikih Lašč, kjer se ljudje zaradi ilovnate in kamnite zemlje niso mogli preživljati samo s kmetijstvom. Tamkajšnji tovorniki so bili pridni in podjetni ljudje, več na poti kot doma (kakor sosednji Ribničani in Kočevarji, krošnjarji s suho robo), sol so prenašali na konjih in jo prodajali včasih za denar, navadno pa v zameno za dobro žito. Nakupovali so jo v Trstu, Kopru ali na trgu v Cerknici, jo nato tovorili čez Bloke ter jo prodajali po Dolenjskem, včasih pa so jo tovorili celo na Štajersko.
V Laščah je bila stalna tovorniška postojanka v gostilni pri Drakslerici, kjer so se še v Levstikovih mladih letih zbirali nekdanji tovorniki, tedaj že sivolasi možje, in pesnik jih je slišal govoriti o starih časih, kako so nosili sol iz obmorskih mest in tovorili vino. Močilar, »star siv mož« iz Močil, zaselka med Retjami in Podpoljanami, čigar pripoved služi kot okvir Levstikovi povesti, je bil verjetno eden izmed teh nekdanjih tovornikov ali pa je vsaj zajemal iz tovorniškega izročila, ki je bilo tedaj v Laščah še živo in splošna ljudska last. Od teh svojih rojakov — nekdanjih tovornikov je Levstik dobil epski motiv o Krpanu in je posredno mogel preučevati in posnemati tudi junakovo izražanje, značaj in miselnost.[5] Po drugi razlagi je Krpan tovoril angleško sol ali soliter, ki se je uporabljal za izdelavo razstreliva, v kar pa etnolog Bojan Baskar dvomi, in bolj verjame, da so soliter uporabljali kot konzervans.[6] Tudi z vidika carinske zgodovine in primerjalne mitologije se zdi najbolj verjetno, da je Krpan tovoril le navadno sol.[7]
hjoooo kok sem pametnaaaaaaaaaaa
