Tist je bilo tako retorično vprašanje, kot sedaj tvoj odgovor, torej se razumeva.
Midva sva se v nekem momentu, ko do otroka na normalen način nisva mogla priti, odločila za posvojitev (do katere sicer ni prišlo, ker nama je končno ratalo in sedaj še enkrat). Bilo nama je dokaj vseeno, od kod bi otrok bil, da bi le bil zdrav. Zaradi mojih dobrih vez v Slonokoščeni obali in Rusiji, sta bili to nekje glavni destinaciji. Jaz s sirotišnicami, ki jih vodi ena zelo prijetna gospa (bivša nuna) v Abidjanu nisem imel slabih izkušenj, tudi urejenost samih sirotišnic in osebje je bilo za tamkajšnje razmere presenetljivo dobro, otroci so bili po dva do štirje v sobah, vsi, ki so bili dovolj stari, so hodili v šolo, dobivali so žepnino... skratka veliko bolje kot marsikateri, ki je živel pri starših, na žalost.
Njihov sistem preverjanja potencialnih posvojiteljev je strašno strog in poteka preko francoskega "CSD", ki se poveže, v najinem primeru, s CSD v Sloveniji. Kjub temu, da gospo, ki sirotišnice vodi, poznam že 15 let, nisva imela prav nobene protekcije, razen pri izbiri otroka, če bi do posvojitve prišlo.
Rusija je bila povsem druga zgodba, otroci so v nemogočih pogojih in večinoma ne živijo, temveč životarijo. Vse gre čez dolar in za to, kdo si, jim ni kaj dosti mar, če plačaš. Če ne, si itak odpadel. Tam so otroci isto, kot pralni prašek ali hlače, prodajni artikel.
Menda je ta mreža sirotišnic v Abidjanu, s katero sem bil jaz v navezi, izjema, ki potrjuje pravilo na zahodu Afrike, drugje je menda grozljivo.