Razrešnica je institut korporacijskega prava. ZGD jo ureja le pri delniški družbi, je pa možna pri vseh oblikah družb. Z njo se skupščina - organ "lastnikov" - s sklepom "vrednostno izreka" o vodenju družbe v minulem poslovnem obdobju. V sistemu korporacijskega prava ima funkcijo nekakšne "periodične kontrole" lastnikov nad izvrševanjem poslovodnih in nadzornih aktivnosti, ki jih med letom izvršujeta stalno delujoča organa vodenja, uprava in nadzorni svet. Razprava o razrešnici ustvari predpostavke za to, da lastniki na skupščini, ki je nestalni družbin organ, razpravljajo o delovanju organov vodenja. Podeljuje se enkrat na leto, in sicer ob odločanju o uporabi bilančnega dobička, torej tedaj, ko skupščina obravnava letno poročilo. Z njegovim sprejetjem sta namreč organa vodenja lastnikom "položila račune", lastnikom pa podatki iz letnega poročila omogočajo oblikovanje podlag za vrednotenje vodenja družbe, s tem pa tudi podlag za odločanje o podelitvi ali nepodelitvi razrešnice. Zato sta odločanje o uporabi bilančnega dobička in o razrešnici funkcionalno povezana.
Razrešnica ni instrument za "razrešitev s funkcije", ampak se z njo "za nazaj" odobrita (potrdita) vodenje poslov (funkcija uprave) in kontrola vodenja poslov (funkcija nadzornega sveta). Hkrati ima podeljena razrešnica učinek tudi "za naprej", saj demonstrira, da člani organov vodenja uživajo zaupanje lastnikov in da zaupno razmerje traja tudi v prihodnje. Vsekakor podelitev razrešnice ne pomeni, da se je družba odrekla morebitnim odškodninskim zahtevkom do oseb, ki jim je razrešnica dana; te lahko uveljavlja tudi proti osebam, ki so razrešnico dobile. Za odškodninsko odgovornost članov organov vodenja do družbe veljajo druga pravila, ki z institutom razrešnice nimajo nobene zveze.
http://www.finance.si/126541/Razre%B9nica_upravi_je_izraz_platoni%E8ne_ljubezni
