Ah, daj nehaj no. Račun z ZOI/EOR kodo (lahko tudi s QR kodo) to dokazuje precej dobro in ta strategija je bila zelo uspešna. Zato jo pa Janez kot predvolilni bombonček kljub rekordni proračunski luknji tudi ukinja, pač pod geslom Za mano potop.
To lahko tudi plastično pokažem: nekoč sem zraven blokov sedi Lj imel Š. zelenjadarja. Roba je bila kvalitetna in ni bilo drago (po klementinah s tiste ledene luknje se mi še zdaj cedijo sline). Tam so delali sami mulčki z juga, vsakič drug in slovensko niso znali dve besede. Print računa je bil znanstvena fantastika (so pa veselo printali POS izpise - prej si se čudil, da je tako goljufati nemogoče.)
Ko so pred nekaj leti uvedli davčne blagajne (mimogrede, zaradi stroškov so podjetniki zaganjali celega hudiča; sosed je lokalnim s.p.jem prodal ogromno termalnih printerjev, ki so podpirali grafiko - čeprav zakon tiska QR kode ni zahteval in firme so se tako bale davčne, da so printale račune tudi za stvari, za katere jim to po zakonu ni treba - v Koloseju so začeli printati račune za kino karte. Kje so zdaj s.p.jevci, da bi cel FURS poslali nekam, ker se dela norca iz njih?) ni bil učinek samo v zafrkavanju: takoj prvi dan je lokalni zelenjadar zaprl štacuno. Nikoli več ga ni bilo nazaj.
Prav gotovo ne samo zato, ker bi ga novi printer računov stal nekaj 100 EUR... Ker moram izpisati, sicer ne bo dobro: fantje in dekleta so delali na črno, podjetnik pa ni plačeval davka.
Uporabnik/ca kozarec je 15 let nazaj napisala, da je najhuje v tej državi, da država stvari počne v ciklih - in akcija Zahtevaj račun nato pa ukinitev obveznosti printanja (brez zahteve, da mora vsak podjetnik obvezno imeti možnost račun odložiti v e-shrambo kupcu) je tipični tak primer. Koliko milijonov je vse skupaj stalo državo? In, še huje, koliko gospodarstvo? Vse skupaj za prazen ništrc. Ker, ne slepimo se, zelo hitro bo vse po starem.