Bine Kordež je lep primer pravega kapitalističnega managerja. Brez vesti bo poskusil prevzeti podjetje, delavci pa naj se jebejo. Ali nekdo, ki vodi "uspešno" podjetje sploh kdaj pomisli na delavce. Mogoče bi pa oni želeli kakšen delež podjetja, ki je kao tako uspešno. Ampak važno je da ima on pol miljarde evrov , delavci pa naj delajo za 500eur. Ali njegovi podtomci rabijo toliko denarja, da bodo preživeli? Kaj žene nekoga po takem pohlepu, med tem ko lahko vsak dan bere o podražitvah osnovnih življenskih potrebščin, mizernih plačah, zapiranju podjetij,... Si sploh kakšen človek v naši mali deželi želi kdaj narediti kaj za prodajalce, skladiščnike, čsitilke oz. njegove delavce? Pa nej on pove, a bo kej bolj srečen ko bo imel namesto 100mio v nekaj letih 500mio? Do sedaj sem javno slišal le za Miloša Kovačiča, da je svoijm delavcem skoraj vsilil delnice Krke. (Pa ne da ga zagovrjam, ampak je on edini ki so ga javno pohvalili)
Ampak žal smo v dobi turbo kapitalizma, ki bo povzročil še večji in nenadomestljiv prepad med bogatimi in revnimi, pametnimi in manj pametnimi, pomembnimi in nepomembnimi in tko naprej. Ampak na koncu vedno šteje le sreča. Nekatere osreči že malenkost, med tem ko bo Bine srečen šele takrat ko bo tretji nabogatejši. Pa ne na svetu, ampak samo v naši mali, minijaturni Sloveniji.
lp
