Valhalli za prijazen reminder.
Na začetku lanskega poletja (2015) smo se odpravili na road trip po južni Salentu.
Castel del Monte. Gre za grad, ki je na seznamu Unescove kulturne dediščine, še danes jim ni jasno, čemu je pravzaprav služil, saj nima niti osnovnih prostorov, ki so nujni za življenje v njem (kuhinja, sanitarije), niti obrambnih struktur. Je pa lep, zelo lep.
Od tukaj smo potegnili dalje do Alberobella, ki se prav tako nahaja na Unescovem seznamu. Če se kdaj znajdete na tem koncu, je res vreden ogleda. Gre za stari predel mesta, ki je sestavljen iz značilnih hišk, imenovanih trulli.
To je bilo to za prvi dan, prespali smo v kampu Camping dei Trulli le streljaj ven iz mesta. Kamp je bil prazen, cena solidna, bazen, zastonj wifi. Uporabnih slik iz kampa žal nimam.
Naslednji dan je bil prvi postanek predviden v Fasanolandio. Imata skupni vhod, desno je ZOO safari, levo pa zabaviščni park Fasanolandia. Za cca 25 EUR smo se tam zabavali pol dneva.
Naprave so bile večinoma prazne, tudi zaposleni so nam brez težav pogledali čez prste, tako da sta tudi oba otroka brez težav uživala v vlakcih in ostalih norčijah.
V eni od hal je bil razstavljen tudi lepo ohranjen Lamborghini Espada.
Nekaj živali se vidi že z osnovno vstopnico, za ostale je potrebno nekaj malega doplačati (šov z delfini in podobno).
Od tukaj smo se odpravili proti Ostuniju, kamor smo prispeli pozno popoldne, a je siesta še kar trajala. Ljubkovalno ga imenujejo tudi "belo mesto", mislim, da je vsem jasno, zakaj.
Italija na vsakem koraku.
Pogled na Jadran.
Katedrala.
No, tudi malo Francije je zraven.
Ko smo odrinili naprej, je imela navigacija vmes nekaj čudnih popadkov, zato smo nenačrtovano videli nekaj oljčnih nasadov in pokrajine, ki bi jo sicer gladko zgrešili.
Naš cilj je bil kamp Riva di Ugento.
Kamp je zelo senčen, super urejen, parcele velike, le elektrika (4-8A) ni za razne pizza pane in indukcijske plošče.
Pred vhodom na plažo je lokal in parkirišče za kolesa.
Plaža zjutraj...
...popoldne...
...in zvečer.
Vse poti med pomembnimi punkti (recepcija, trgovina, bazen. zdravnik,...) v kampu so v senci. Ko stisne sonce, je rešitev še kako dobrodošla.
Sosednja plaža, ljubkovalno imenovana Maledives di Salento, je bila nekoliko bolj polna.
Večerni obisk v najbližjem mestecu Torre San Giovanni.
Dobro ohranjen primerek originalne petstotice, ki na trgu stane tudi do 9.000 EUR.
Plaže imajo zelo eksotična imena, a so za razliko od grških bistveno bolj polne.
Otroke je treba na vsakem koraku motivirati.
(Recimo da) najjužnejši del pete italijanskega škornja - Santa Maria di Leuca. Poleg bazilike in samostana tam stojita še svetilnik in obelisk.
Na poti proti Otrantu po stari obalni cesti. Ta je uradno sicer zaprta zaradi skalnih podorov, vendar se po njej vsi normalno vozijo.
Počitniški kompleks, zgrajen na živi skali, Santa Cesarea Terme.
Naslednji postanek je bil Otranto. Ja, ja, Otranska vrata pa to.
Stari del je pravzaprav mogočno obzidje. V popoldanski vročini se zdi most v notranjost neskončno daleč...
Ko pa prideš do tja, ugotoviš...
...da je za obzidjem skrito celo mesto.
Pogled na pristanišče.
Mestna plaža.
Dobro založena trgovinica z lokalnimi dobrotami.
Na vsakem koraku te detajli spominjajo, da si stoprocentno v Italiji.
Ja, 37 stopinj smo imeli v Otrantu. Zeblo nas res ni.
Ogledali smo si tudi Lecce. Eden od vhodov v stari del mesta.
Trg pred katedralo.
Vrhunski sladoled.
Eden od premnogih vodnjakov.
Veliko stvari dejansko spominja na Grčijo. Na tem delu Italije se govori tudi griko dialekt. Očitno tistih 75km vode v preteklosti vseeno ni predstavljalo neke velike ovire.
Sveži mandlji in kokos se prodajajo na vsakem koraku. Tudi na plaži vsakih 15 minut pride mimo prodajalec s primerno ohlajeno robo in megafonom. "Coco fresco, mandorla fresca!" se sliši cel dan.
Večerna gneča v Gallipoliju.
Glede na to, da je bila elektrika v kampu primerna le za kako luč in hladilnik, je bilo meso treba pripraviti na ognju.
Vsi otroci pa z nestrpnostjo čakajo večerni happy disco, enourno zabavo z animacijo, namenjeno predvsem malčkom. To je v Italiji kar stalnica.
Zadnji dan smo kamp zapustili zgodaj zjutraj in se odpeljali kakih 60km severno, s tem naredili mali premik v smeri proti domu in se ustavili na eni od premnogih plaž v bližini Porto Cesarea. Te plaže so velikokrat na razglednicah, kjer izgledajo res idilično. Tale stolp na sliki je najverjetneje Torre Chianca.
No, v sezoni je slika precej drugačna.
Pot nazaj smo opravili v "šusu", 1.193 km smo odvozili v 11 urah in 20 minutah. Vsega skupaj smo naredili slabih 2.900 km. Bilo je zanimivo, ljudje so vsepovsod zelo prijazni in pripravljeni pomagati. Če pa bi izbiral med tem in Grčijo, slednja vedno zmaga.
Na začetku lanskega poletja (2015) smo se odpravili na road trip po južni Salentu.
Castel del Monte. Gre za grad, ki je na seznamu Unescove kulturne dediščine, še danes jim ni jasno, čemu je pravzaprav služil, saj nima niti osnovnih prostorov, ki so nujni za življenje v njem (kuhinja, sanitarije), niti obrambnih struktur. Je pa lep, zelo lep.
Od tukaj smo potegnili dalje do Alberobella, ki se prav tako nahaja na Unescovem seznamu. Če se kdaj znajdete na tem koncu, je res vreden ogleda. Gre za stari predel mesta, ki je sestavljen iz značilnih hišk, imenovanih trulli.
To je bilo to za prvi dan, prespali smo v kampu Camping dei Trulli le streljaj ven iz mesta. Kamp je bil prazen, cena solidna, bazen, zastonj wifi. Uporabnih slik iz kampa žal nimam.
Naslednji dan je bil prvi postanek predviden v Fasanolandio. Imata skupni vhod, desno je ZOO safari, levo pa zabaviščni park Fasanolandia. Za cca 25 EUR smo se tam zabavali pol dneva.
Naprave so bile večinoma prazne, tudi zaposleni so nam brez težav pogledali čez prste, tako da sta tudi oba otroka brez težav uživala v vlakcih in ostalih norčijah.
V eni od hal je bil razstavljen tudi lepo ohranjen Lamborghini Espada.
Nekaj živali se vidi že z osnovno vstopnico, za ostale je potrebno nekaj malega doplačati (šov z delfini in podobno).
Od tukaj smo se odpravili proti Ostuniju, kamor smo prispeli pozno popoldne, a je siesta še kar trajala. Ljubkovalno ga imenujejo tudi "belo mesto", mislim, da je vsem jasno, zakaj.
Italija na vsakem koraku.
Pogled na Jadran.
Katedrala.
No, tudi malo Francije je zraven.
Ko smo odrinili naprej, je imela navigacija vmes nekaj čudnih popadkov, zato smo nenačrtovano videli nekaj oljčnih nasadov in pokrajine, ki bi jo sicer gladko zgrešili.
Naš cilj je bil kamp Riva di Ugento.
Kamp je zelo senčen, super urejen, parcele velike, le elektrika (4-8A) ni za razne pizza pane in indukcijske plošče.
Pred vhodom na plažo je lokal in parkirišče za kolesa.
Plaža zjutraj...
...popoldne...
...in zvečer.
Vse poti med pomembnimi punkti (recepcija, trgovina, bazen. zdravnik,...) v kampu so v senci. Ko stisne sonce, je rešitev še kako dobrodošla.
Sosednja plaža, ljubkovalno imenovana Maledives di Salento, je bila nekoliko bolj polna.
Večerni obisk v najbližjem mestecu Torre San Giovanni.
Dobro ohranjen primerek originalne petstotice, ki na trgu stane tudi do 9.000 EUR.
Plaže imajo zelo eksotična imena, a so za razliko od grških bistveno bolj polne.
Otroke je treba na vsakem koraku motivirati.
(Recimo da) najjužnejši del pete italijanskega škornja - Santa Maria di Leuca. Poleg bazilike in samostana tam stojita še svetilnik in obelisk.
Na poti proti Otrantu po stari obalni cesti. Ta je uradno sicer zaprta zaradi skalnih podorov, vendar se po njej vsi normalno vozijo.
Počitniški kompleks, zgrajen na živi skali, Santa Cesarea Terme.
Naslednji postanek je bil Otranto. Ja, ja, Otranska vrata pa to.
Ko pa prideš do tja, ugotoviš...
...da je za obzidjem skrito celo mesto.
Pogled na pristanišče.
Mestna plaža.
Dobro založena trgovinica z lokalnimi dobrotami.
Na vsakem koraku te detajli spominjajo, da si stoprocentno v Italiji.
Ja, 37 stopinj smo imeli v Otrantu. Zeblo nas res ni.
Ogledali smo si tudi Lecce. Eden od vhodov v stari del mesta.
Trg pred katedralo.
Vrhunski sladoled.
Eden od premnogih vodnjakov.
Veliko stvari dejansko spominja na Grčijo. Na tem delu Italije se govori tudi griko dialekt. Očitno tistih 75km vode v preteklosti vseeno ni predstavljalo neke velike ovire.
Sveži mandlji in kokos se prodajajo na vsakem koraku. Tudi na plaži vsakih 15 minut pride mimo prodajalec s primerno ohlajeno robo in megafonom. "Coco fresco, mandorla fresca!" se sliši cel dan.
Večerna gneča v Gallipoliju.
Glede na to, da je bila elektrika v kampu primerna le za kako luč in hladilnik, je bilo meso treba pripraviti na ognju.
Vsi otroci pa z nestrpnostjo čakajo večerni happy disco, enourno zabavo z animacijo, namenjeno predvsem malčkom. To je v Italiji kar stalnica.
Zadnji dan smo kamp zapustili zgodaj zjutraj in se odpeljali kakih 60km severno, s tem naredili mali premik v smeri proti domu in se ustavili na eni od premnogih plaž v bližini Porto Cesarea. Te plaže so velikokrat na razglednicah, kjer izgledajo res idilično. Tale stolp na sliki je najverjetneje Torre Chianca.
No, v sezoni je slika precej drugačna.
Pot nazaj smo opravili v "šusu", 1.193 km smo odvozili v 11 urah in 20 minutah. Vsega skupaj smo naredili slabih 2.900 km. Bilo je zanimivo, ljudje so vsepovsod zelo prijazni in pripravljeni pomagati. Če pa bi izbiral med tem in Grčijo, slednja vedno zmaga.
