KSZ
Vidim da je kar nekaj petokolonašev. Krivce boste pa našli v spodnjem članku sposojen iz Časnika.
• Kdaj bomo dobili vsaj evropsko primerljivi volilni sistem, da bomo na volitvah upoštevani tudi in predvsem volivci in ne samo vodstva strank? Partitokracija, doklej še negativna selekcija brez osebne odgovornosti?
Kdaj bomo enakopravni? Bomo še 20 let potrebovali?
V socializmu SFRJ državljani nismo bili enakopravni in tudi v samostojni Sloveniji smo državljani ostali še naprej ne enakopravni!
To je rezultat privatizacije. S tako izvedeno privatizacijo namreč ni bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov! Žalostno stanje za napredovanje!
Pristali smo v »pajdaškem« kapitalizmu 19. stoletja. Javni sektor pa v socializmu!
Pri privatizaciji in pri poslovanju je imela koncentracija lastništva bivšega skupnega družbenega premoženja in osebno bogatenje lastnikov menedžerjev »legalno« prednost, vse na račun privatiziranega podjetja, njegovega razvoja, stopnje zaposlenosti in na račun nizkih plač zaposlenih, ki najbolj bridko plačujejo menedžerske prevzeme. To sem osebno okusil in vsak dan še vidim..
Zato se povsem strinjam z naslednjimi ugotovitvami prof. dr. Andreja Umka, SLS, ki je bil od leta 1997 do leta 2000 minister za znanost in tehnologijo RS, drugič, leta 2000, pa je bil minister za okolje in prostor RS; DELO – Sobotna priloga, 20.09.2014. :
»Zaradi hitrega gospodarskega propadanja v komunističnih državah v devetdesetih letih, so tudi takratni oblastniki sprevideli, da je »socialistična« gospodarstva potrebno v osnovi spremeniti. V Jugoslaviji je bila sprejeta tako imenovana Markoviæeva privatizacijska zakonodaja, ki je dobila ime po takratnem predsedniku zveznega izvršnega sveta Anteju Markoviæu. Cilj in namen te zakonodaje je bil, da takratni socialistični direktorji in zaupanja vredni člani Zveze komunistov, po novem menedžerji, olastninijo celotno »družbeno« premoženje in s tem zagotovijo kontinuiteto »vodilne vloge« Zveze komunistov, ne več na politični temveč na gospodarski osnovi. Ta privatizacija je bila začeta vendar ne do konca izvedena, ker jo je prehitel razpad Jugoslavije.
Vse od svojega nastanka v letu 1989 so nove demokratične stranke Markoviæevi zakonodaji najodločneje nasprotovale. Smatrale so jo kot nepošteno in krivično, saj poklanja celotno premoženje skupini ljudi, ki so bili najbolj krivi za gospodarsko propadanje in pomanjkanje osnovnih dobrin. To je bilo tudi stališče njihove koalicije Demos. Po zmagi na volitvah leta 1990 je Demos takoj začel pripravljati svojo privatizacijsko zakonodajo, vendar je ni mogel uzakoniti zaradi zveznega značaja Markoviæeve zakonodaje. Takoj po osamosvojitvi leta 1991 je Demos Markoviæevo privatizacijsko zakonodajo razveljavil in jo nadomestil s svojo. Njeno bistvo je bilo v tem, da je imela dve komponenti, ija je imela cilj, da vsaj deloma, po večini v moralnem smislu, sanira grobe kršitve človekovih pravic, ki jih je zagrešilo komunistični sistem s svojo nacionalizacijo. Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije.
S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov. denacionalizacijo in privatizacijo v ožjem pomenu te besede. Denacionalizac
Vendar tudi Demosova privatizacija ni bila izpeljana do konca. V jeseni 1992 so stranke naslednice Demosa volitve izgubile. Zmagovita LDS je oblikovala novo koalicijo z dr. Drnovškom kot predsednikom vlade. Takoj po volitvah je nova koalicija predvsem pa naveza LDS – ZLSD sedanja SD bistveno spremenila privatizacijsko zakonodajo. Vpeljali so tako imenovani beneficirani notranji odkup delnic.
Ta Drnovškova privatizacija je imela za posledico popolno razvrednotenje certifikatov, za katere ni bilo več realne protivrednosti in je de fakto ponovno uveljavila Markoviæevo privatizacijsko zakonodajo.
S tem so ponovno menedžerski prevzemi postali možni in vsaj za levi del slovenske politike tudi zaželeni. Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markoviæevi lastninski zakonodaji, ni, naprimer, zahteval njene ustavne presoje.
Danes, ko se začenjamo zavedati gospodarskih in moralno-etičnih posledic Drnovšek–Markoviæeve privatizacijske zakonodaje, nikakor ne bi smeli za napačne odločitve kriviti celotne slovenske politike.”
Kdaj bo Slovenija, njena vlada končno napisala strategijo pametne specializacije po navodilih EU komisije, kjer Slovenijo za to področje čaka več kot 3 milijarde nepovratnih kohezijskih evropskih sredstev?
To strategijo pametne specializacije Slovenije, lahko kreira tudi opozicija in jo seveda potem ponudi, DS RS, javnosti in EU!
Za kreiranje strategije pametne specializacije je potrebno zelo široko in globoko znanje, prežeto z realno prakso in stanjem naše konkurenčnosti, ne pa le špekulativno teoretiziranje, samo da se denar dobi!
Prvo takšno vlogo strategije prejšnje vlade je EU zavrnil kot popolnoma nestrokoven izdelek oz. neprimeren za strategijo Slovenije in za nepovratno financiranje EU!